torek, 20. december 2016

Sta možnosti res le dve, ali slovenščina ali angleščine na univerzah?

Verjetno nihče ne ve, koliko okroglih miz, člankov in prepirov je bilo v minevajočem letu o tem ali naj zakon univerzam dovoli izvajanje programov v tujem jeziku ali je to prehuda nevarnost za obstoj našega majhnega (po številu prebivalcev, ki ga govorimo) in hkrati velikega jezika (po svoji izraznosti, pestrosti, izjemnih in bogatih delih). Ne bom se opredeljeval za ali proti tem in onim argumentom, tudi na nobeno stran se ne bom postavljal, saj so na obeh tako smiselni kot nesmiselni argumenti. Pravzaprav jih niti našteval ne bom.

Namesto tega bom predstavil tretjo možnost. Ne prvič. Na skoraj vsakem posvetu, okrogli mizi (ali prepiru) sem namreč izpostavil hiter razvoj strojnega prevajanja in veliko verjetnost, da bodo programi za prevajanje v desetih letih že tako razviti, da sprotno prevajanje iz enega jezika v drugega ne bo nobena težava in bomo lahko pisali in predavali v svojem jeziku, ne da bi nas moralo skrbeti ali nas bodo študenti ali kolegi, ki ne poznajo našega jezika, razumeli. Vedno znova so me presenetili odzivi. Presenečenje ("Resno mislite?"), skepsa ("Saj to vendar ne deluje!"), celo strah ("Upam, da se to nikoli ne bo zgodilo!")

Pa poglejmo, kje smo. Že nekaj časa uporabljam googlov prevajalnik za grobe prevode (da mi ni treba pisati vseh besed) in pri tem opazujem, kako se razvija. Prav hitro se uči in prevodi, sploh iz slovenščine v angleščino, so pri nekaterih stavkih povsem pravilni. Presenetil pa me je njihov program za pametne telefone, ki razen prevoda zmore tudi zelo dobro prepoznavati izgovorjene besede in jih prevesti ter izreči prevod. Program sem preizkusil z naslednjimi uvodnimi besedami iz svojega predavanja:
"Na današnjem predavanju bomo razložili osnove informacijskega modeliranja stavb.
Predstavili bomo namen integriranega informacijskega modela stavbe in zgodovino njegovega razvoja, nato pa se bomo osredotočili na osnovne principe interoperabilnosti." Dobro, priznam, potrebni so bili trije poizkusi, da sem izbral besede tako, da je bil prevod brezhiben. In govoriti sem moral zelo razločno, kar pa bi bilo tudi sicer na predavanjih precej koristno. kakorkoli, eksperiment si lahko ogledate tukaj:

Poizkus seveda ni bil namenjen temu, da bi že v naslednjem letu pred tujimi študenti nastopil v slovenščini. Še ne. Želel sem le pokazati, da napoved, da bomo lahko čez deset let predavali v maternem jeziku, sploh ni pretirana.

Zlahka si predstavljam predavanja, pri katerih se na projekciji prikazujejo podnapisi v angleščini, ali še bolje, kjer si vsak študent na svojem telefonu (no, tisti stvari, ki je že precej več kot telefon) nastavi svoj materni jezik, natakne slušalke in posluša predavanja brez naprezanja. Za poizkus sem isto besedilo prevedel še enkrat, tokrat v kitajščino:


Žal v tem primeru ne znam preveriti prevoda in samo upam lahko, da ni v njem kakšne neumnosti (če kdo obvlada tradicionalno kitajščino, naj mi prosim to čimprej sporoči).

Se je torej še smiselno prepirati o tem ALI slovenščina ALI angleščina?

p.s.: Seveda pa bomo literarna dela, še posebej poezijo, tudi v prihodnje skrbno prevajali ljudje. Za to je namreč potrebno nekaj, česar računalniki verjetno ne bodo premogli nikoli. Zavest.
Lahko pa se tudi motim.

nedelja, 09. avgust 2015

Inventura

V svojem volilnem programu 2015-2019 sem povedal, kaj je bilo dobrega narejenega v rektorskem mandatu 2011-2015, v blogu Zloraba anonimnosti in odprte akademske komunikacije prikazal, kako deluje lažna propaganda na UM in v Zmotil sem se svoj pogled na dogajanja okrog volitev rektorja 2015. Med drugim sem zapisal, da sem se zmotil glede učinka anonimnega portala uni-novice.org, kar se je povsem jasno pokazalo na eni izmed fakultet. Postavljala so se namreč vprašanja iz prav tega portala. In seveda sem na vprašanja odgovoril in, zanimivo, prav na tej fakulteti prejel največ glasov od vseh kandidatov.

Ali bi bilo torej prav, da bi od vsega začetka skrbno spremljal “novice” na anonimnem portalu in dosledno odgovarjal nanje, čeprav je bil očitno glavni namen moja diskreditacija? Če bi hotel biti za vsako ceno ponovno izvoljen, morda, saj je precejšen del akademske skupnosti verjel “dokazom”. Vendar bi s tem uni-novicam dal težo, legitimnost. Pristal bi na legitimnost anonimnosti avtorjev. Anonimnost je sicer lahko povsem legitimna, ko gre npr. za osebno zaščito pred nasiljem režima, lahko pa se zlorablja kadar so razlogi povsem drugi in je anonimnost le skrivanje za masko "zaščite pred nasiljem", dejansko pa bi identiteta razkrila povsem drugačne motive. Identiteta lastnika portala uni-novice.org bo javno razkrita, s tem pa tudi dejanski motivi.

Vendar se tukaj ne bom ukvarjal z identiteto avtorjev, temveč bom v nadaljevanju odgovarjal na vprašanja. Čeprav vem, da so uni-novice sestavljanke majhnih resnic, ki prikažejo lažno sliko, da so žaljiva ogovarjanja, hkrati tudi vem, da zaradi njih obstajajo dvomi ali celo povsem napačna prepričanja. Ne želim, da bi med kolegicami in kolegi, s katerimi se na naši univerzi srečujem, ostajali dvomi. Želim si dobro akademsko ozračje, to pa lahko gradimo le na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. Zato je treba strup laži in ogovarjanj nevtralizirati in nevtraliziramo ga lahko le s celotno resnico, celotno sliko.

Kmalu po objavi bloga Zloraba anonimnosti in odprte akademske komunikacije, kjer sem razkril lažno sliko ene od “novic”, so se med komentarji pojavile nove obtožbe. Aha, prejemal si dvojno plačo (ne, nisem, Stanford gostujočim profesorjem ne plačuje za njihove aktivnosti), lahko si si to “zrihtal”, ker si bil prodekan, mi si pa ne moremo (ne drži, vsakomur, ki bi dobil povabilo na Stanford, bi katerakoli fakulteta brez dvoma odobrila sobotno leto ali kakršnokoli že obliko odsotnosti), aha, kaj pa tisti seminar, kjer si leta 2006 svojemu prijatelju in svoji ženi zrihtal honoraje??? Kakorkoli je že nenavadno, da se privleče na dan neka zgodba izpred devetih let, pa je očitno res ostalo komu še kaj nepojasnjeno. Torej pojasnimo. (Vendar ta odgovor zahteva nekaj več prostora.)

Izvedba seminarja »Spoznajmo in razvijmo kreativne potenciale svoje osebnosti« (2006)


Od 1999 do 2007 sem na FG opravljal funkcijo prodekana za izobraževalne zadeve in tako tudi vodil bolonjsko prenovo študijskih programov. Na FG (Komisija za študijske zadeve, Senat, vodstvo) smo se ob tem strinjali, da le formalna prenova programov ne bo prinesla željenih izboljšav, če ne bomo ob tem tudi bolje ozavestili vloge tako učiteljev kot študentov. Zato sem povabil ljudi, za katere sem vedel, da jim je bistvo izobraževanja in osebnostnega razvoja blizu, da skupaj pripravimo projekt, ki bi pomagal razviti kompetence učiteljev in študentov. (Pri čemer očitek, da so doktorje znanosti poučevali “navadni” ljudje, nima prav nobenega smisla, saj jih niso poučevali o njihovi stroki. Tudi od svojega zobozdravnika verjetno ne zahtevate doktorata znanosti?)

Seminar »Spoznajmo in razvijmo kreativne potenciale svoje osebnosti« je tako nastal kot projekt, ki smo ga od jeseni 2005 skupaj pripravljali Iztok Bevk, Suzana Rebolj, Metka Zorič Venutti, Mark Stemberger in Danijel Rebolj. Namen seminarja je bil ozaveščanje učiteljevih vrednot kot temelj za kreativnejšo vizijo izobraževanja in izboljšanje kakovosti izvajanja študijskih programov. Cilji so bili zelo ambiciozno zastavljeni: prebuditi v učitelju hotenje, da študentje znajo, usposobiti učitelje, da svoje znanje tudi znajo prenesti na študente, ozavestiti soodgovornost učitelja za uspešnost študenta, izboljšati kakovost predavanj, izboljšati odnos, izgraditi zaupanje med učiteljem in študentom, izostriti bistvo učiteljeve vloge, navezati njegovo identiteto na BISTVO namesto na zunanje pasti učiteljevega položaja, ustvariti okoliščine za kreativne odnose med učitelji. Seminar je bil razdeljen v štiri dele: komunikacija in sodelovanje, kreativno nastopanje, didaktika (priprava gradiv, e-učenje in e-komunikacija) ter oblikovanje miselnih vzorcev in organizacija časa. S pripravami sem sproti seznanjal tudi Komisijo za študijske zadeve, ki je takšno izobraževanje podpirala.

Projekt je bil dokončno pripravljen in predlagan s strani s.p. Iztoka Bevka, PO FG pa je predlog 1.3.2006 sprejel in predvidel financiranje iz za tovrstna izobraževanja namenjenih sredstev, ki smo jih predhodno pridobili na razpisu MVZT v okviru Mreže tehnike za prenovo programov. Na osnovi sklepa PO je dekan FG podpisal pogodbo za izvedbo dveh seminarjev (posebej za učitelje in študente), vsak pa je obsegal 45 ur, skupaj torej 90 ur. Seminar je potekal od 6. marca do 19. junija 2006. Vseboval je 15 srečanj po 3 ure, za učitelje od 9. – 12. in za študente od 18. – 21. ure vsak ponedeljek. Na seminar se je prijavilo 31 udeležencev, ki so po zaključku v anonimni anketi seminar tudi ocenjevali. Skupna ocena je bila 9 na lestvici od 1 do 10.

Vrednost pogodbe je znašala 3M SIT (približno 12.500 EUR), ta znesek pa je Iztok Bevk po zaključku seminarja nakazal v ustreznih deležih ali kot avtorske honorarje ali kot plačilo računa za izvedbo. Suzana Rebolj je svoj del seminarja izvajala v okviru zavoda CDK (kamor je sodila tudi Akademija za psihosintezo), kjer je bila takrat zaposlena in kjer je prejemala redno plačo za svoje delo. Za izvedbo seminarja ni prejela nobenega dodatnega plačila. Tudi sam nisem za svoje delo pri pripravah zahteval ali prejel nobenega honorarja oz. plačila. Tudi v celotnem projektu prenove študijskih programov ne.

Škoda, da se kolegice ali kolegi na FG, ki so dvomili v korektnost ali koristnost seminarja, niso oglasili že leta 2006, saj bi lahko že takrat v celoti pojasnil vsa odprta vprašanja. Pa niso vprašali, ampak so dvom nosili v sebi in z njim zastrupljali sebe in okolico ter se šele leta 2015 kot “zvesti bralci” oglasili na anonimnem portalu uni-novice.

Da uni-novice iz koščkov resnice sestavljajo laži pa smo že lahko videli. Prikrajanje lepo ilustira tudi izrez fotografije Suzane Rebolj, ki njeno sliko postavlja v povsem drugačen kontekst, kot je v originalu, ki ga lahko vidite na strani Fotobiografija Suzane Rebolj. Slika spodaj prikazuje originalno fotografijo s podnapisom in izrez, ki so ga uporabili avtorji na uni-novicah:
V resnici gre seveda za situacijsko fotografijo, ki pa je bila očitno namerno izbrana kot identifikacija Suzane Rebolj. Na strani  Fotobiografija so vsaj štiri fotografije, ki bi jih izbral, kdor bi poskušal biti objektiven. 

Tudi glede kompetenc Suzane Rebolj je bil med komentarji izražen pomislek, češ, kako lahko profesorje uči gimnazijska maturantka. Po formalni izobrazbi je res, vendar se že skoraj 30 let ukvarja s teorijo in prakso osebne, družinske in družbene psihosinteze. Med drugim je njen učitelj Piero Ferrucci, neformalni naslednik in učenec utemeljitelja psihosinteze Roberta Assagiolija. Suzana se s tem ne hvali, a je glede na izražene dvome pač treba zapisati. Sicer pa Suzano in njeno znanje in sposobnosti seveda dobro poznam in prav to je bil razlog, edini razlog, da je bila vključena v seminar.

Neimenovanje prof. dr. Kokola za dekana (2012)


Dr. Kokol je kot dekan izrazito negospodarno ravnal s sredstvi fakultete. Med drugim iz revizije njegovega poslovanja izhaja, da je v številnih primerih odobril obračun stroškov samemu sebi, da je od februarja 2009 do vključno novembra 2011 opravil 22 potovanj izven Slovenije in Avstrije, torej malo manj kot eno potovanje mesečno, da je dr. Blažunova, takrat tajnica FZV in še brez doktorata, od decembra 2008 do vključno decembra 2010 opravila 19 potovanj izven Slovenije in Avstrije, torej skoraj eno potovanje mesečno, pri čemer so bile destinacije potovanj med drugim Avstralija, ZDA, Japonska, Kitajska, Portugalska, Irska, Velika Britanija itd., da sta na mnogih potovanjih dekan dr. Kokol in tajnica fakultete (takrat še ne dr.) Blažunova potovala skupaj (Finska 27.6.2009, Irska 23.9.2009, Kitajska 11.11.2009 (pot odobrila mag. Blažun, stroške odobril dekan Kokol!), ZDA 24.2.2010, Anglija 27.2.2010, Avstralija 7.10.2010, Japonska 8.12.2010, Irska 18.12.2010), pri tem pa je FZV v večini potovanj za oba plačala letalske karte v poslovnem razredu, čeprav do tega dekan ni upravičen, tajnica fakultete pa še manj. Skupno več mesecev potovanj je v tem obdobju FZV stalo blizu četrt milijona evrov, dr. Kokol pa v zagovoru ni ustrezno opravičil svojih dejanj, niti pojasnil, zakaj bi bila za fakulteto koristna. In kar sem navedel je le eden od primerov negospodarnega ravnanja. Je odločitev o neimenovanju še vedno komu sporna?

Imenovanje prof. dr. Logožarja za dekana (2015)


Danes je znano, da je dr. Logožar brez vednosti svoje diplomantke in mimo fakultete leta 2008 prodal njeno diplomo. Kot rektor sem dobil 2015 na mizo sklep Senata EPF pa tudi informacijo o tem, da je predlagani kandidat leta 2008 preko zasebnega podjetja prodal strokovno študijo. Takšno početje je sporno, zato sem kandidata poklical na pogovor in zahteval podrobnosti. Res je prodal študijo preko svojega podjetja, za svoje dejanje je bil 2008 sankcioniran in od tedaj se kaj podobnega ni ponovilo. In ker je akademska skupnost EPF dr. Logožarja želela za dekana, sem podpisal njegovo imenovanje. Bi moral vztrajati pri zahtevi po brezmadežnosti kandidata? Potem ko je bil pred sedmimi leti sankcioniran? Toda to, da študija ni bila njegovo delo, temveč diplomsko delo njegove diplomantke, in da ga je prodal brez njene vednosti, mi je takrat dr. Logožar zamolčal. Če bi mi bilo to znano, bi imenovanje brez pomisleka zavrnil. Žal mi ni bilo.

Doktorat izr. prof. dr. Pajnkiherjeve


Zaradi izraženih dvomov o kakovosti doktorske naloge dr. Majde Pajnkiher, sem želel nalogo pregledati. Ker je v knjižnici UM ni, sem za pojasnilo vprašal dr. Pajnkiherjevo, ki je povedala, da je en izvod naloge oddala na FZV v času dekanovanja dr. Kokola, vendar je ta izvod izginil. Dr. Pajnkiher mi je posodila svoj izvod in po pregledu sem lahko ugotovil, da je metodološko gledano naloga izjemno kakovostna (struktura, opis raziskovalnih metod, jasnost teksta, obseg), o strokovnosti pa seveda ne morem soditi, saj ni iz mojega področja. Naloga je sicer dostopna v knjižnici University of Manchester, a le v materialni obliki, saj v tistem času še niso imeli urejene digitalne knjižnice za doktorska dela. Zapis je mogoče najti zelo preprosto, če v isklanik vpišete University of Manchester library Majda Pajnkiher. Trenutno bibliografija dr. Pajnkiherjeve izkazuje 17 izvirnih znanstvenih člankov, od tega 6 s faktorjem vpliva.

Prijava s strani dr. Blažunove o nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi ga povzročala dr. Pajnkiherjeva (2014)


Dr. Blažunova (v času dr. Kokola tajnica FZV), je potem, ko je FZV pričela resneje razmišljati o vrnitvi prekomerno porabljenih sredstev za njen doktorski študij na Finskem, prijavila 24 primerov nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu s strani dekanice dr. Pajnkiherjeve. Komisija, ki je primer proučevala, je v 4 primerih prepoznala znake trpinčenja, vendar Komisija ni sprejela končne odločitve, zato jo je moral rektor. Pri tem Komisija ni preverila vseh bistvenih okoliščin in ni bilo razvidno, da bi obravnavala sicer pravočasno poslane pripombe domnevne storilke. Kljub pozivu rektorja, da Komisija razišče vse pomembne okoliščine, iz zapisnika zadnjega sestanka Komisije z dne 29.8.2014 ni razvidno, da bi to storila, saj ni odgovorila na odprta vprašanja, ki jih je k poročilu podal rektor 27.7.2014. Povzemam iz svojega zapisa zaključkov:

“Komisija je v svojem zadnjem dopisu z dne 29.8.2014 nedosledna ko po eni strani ugotavlja, da ne more razrešiti spora, hkrati pa ponovno izpostavlja že izraženo videnje rešitve iz poročila, vključno s priporočilom za izdajo opozorila domnevni storilki. Ker Komisija ni raziskala vseh bistvenih okoliščin in zaradi nasprotujočih sklepov, rektor priporočil Komisije za razrešitev spora ne more upoštevati.

Kljub temu, da Komisija vrača vso dokumentacijo in je iz sklepov razvidno, da spora ne more razrešiti pa nepopolnega poročila ni preklicala, zato povzemam primere, ko je Komisija mobing prepoznala, in podajam ugotovitve, pridobljene po razjasnjevanju odprtih vprašanj:
  1. Komisija meni, »da gre za napad zoper kakovost delovnega mesta in sicer za odvzem delovnih nalog z namenom degradacije«. Pri tem komisija ni preverila razlogov za prenos nalog, niti poteka prenosa nalog. Zato je rektor podrobneje raziskal okoliščine in ugotovil, da delovne naloge domnevni žrtvi niso bile odvzete, temveč so jih morale opravljati sodelavke fakultete zaradi potrebe po izvedbi nalog ob pogosti dolgotrajnejši odsotnosti domnevne žrtve. Rektor razume, da je bilo to nujno za normalno delovanje fakultete. Komisija tudi ni pojasnila, kako je ugotovila namen degradacije.
  2. Ob tem je Komisija kot mobing prepoznala tudi prenos dokumentacije, ne da bi ugotovila razloge. Po podrobnejši proučitvi stanja je rektor ugotovil, da je bil razlog za premestitev dokumentacije nedostopnost, saj je bila dokumentacija zakljenjena v omarah kabineta domnevne žrtve in dostopna le njej. Ob pogosti odsotnosti je prenos dokumentacije v dostopnejše prostore ne le smiseln, temveč nujen za normalno delo.
  3. Komisija je ugotovila, da naj bi v določenih primerih šlo za dodeljevanje nesmiselnih delovnih nalog in jih prepoznala kot napad zoper kakovost delovnega mesta. Pri tem Komisija ni preverila za kakšne naloge je šlo in kaj je bil namen teh nalog. Po ugotovitvah rektorja je bil razlog za dodelitev navedenih nalog izdelave poročil in povzetkov projektov netransparentnost vodenja projektov, saj fakulteta ni imela pregleda nad mednarodnimi projekti, ki so bili pod nadzorom domnevne žrtve. Fakulteta tak pregled seveda mora imeti, zato nalog, ki so bile s strani domnevne storilke zahtevane, ne moremo označiti za nesmiselne.
  4. Komisija je kot nesmiselno prepoznala tudi pripravo tedenskih poročil o opravljenem delu kot tudi tedenski plan dela in meni, da ustreza opredelitvi ravnanja trpinčenja na delovnem mestu. Po podrobnejši proučitvi okoliščin je ugotovitev rektorja, da so bile glede na pogosto odsotnost domnevne žrtve in glede na razjasnitev namena delovanja Centra takšne zahteve povsem razumljivo, saj vodstvo fakultete mora podrobno poznati mednarodne aktivnosti, ki jih izvaja domnevna žrtev. Zaradi zapletenih odnosov med domnevno žrtvijo in vodstvom FZV pa je tudi mogoče razumeti, da se komunikacija z domnevno žrtvijo razlikuje od komunikacije z drugimi delavci fakultete.

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da tudi v primerih, ki jih je Komisija v svojem nepopolnem poročilu prepoznala kot mobing, mobinga ni bilo, temveč je šlo za dolžno ravnanje domnevne storilke.
Je pa glede na razmere ena od rešitev spora zagotovo sporazumna prekinitev delovnega razmerja, vendar predmet sporazuma ne morejo biti neporavnane obveznosti domnevne žrtve do fakultete.”

Če ostaja še kakšno pomembno vprašanje neodgovorjeno, me prosim opozorite nanj, kajti vseh “novic” res nisem prebral.

Koliko akademske etike premore UM?

(Objavljeno v Večeru 1.8.2015 v rubriki Pogledi)

Nekaj dni nazaj je nacionalni radio s seje Vlade poročal o odpravljanju nekaterih varčevalnih ukrepov. Med drugim, da se dvig plač v javnem sektorju ne bo zgodil, saj naj bi se to poznalo le pri najvišjih plačah, kar bi med drugim pomenilo, da bi "univerzitetni profesorji in supervizorski zaslužkarji dobili 200 evrov večjo plačo". Kakšna asociacija se vam ob tem utrne? Če upoštevamo, da gre za nacionalni radio, ki naj bi bil po definiciji verodostojen, takšna izjava jasno zrcali nacionalno dojemanje univerzitetnih profesorjev: vsi s(m)o supervizorski zaslužkarji. Dodajmo k temu še druge podobne “novice” in novice in ne more nas več presenetiti javna podoba Univerze. Zaradi nekaterih posameznikov, ki univerzitetno okolje izrabljajo za sebične namene, in zaradi nacionalnega posploševanja, je ta slika vse bolj umazana.

Upravičeno? Je teh posameznikov, anomalij, le nekaj ali je to splošen pojav? Koliko slika v javnosti odstopa od resničnega stanja na Univerzi? Predvsem pa, kaj storiti, da se bo izboljšala? Navsezadnje imajo Univerze v vseh državah pomembno nacionalno in lokalno ter tudi globalno poslanstvo: nesebično odkrivanje in prenašanje znanja IN vrednot.

Kot iztočnico pri iskanju odgovora vzemimo zadnje razkritje na Univerzi v Mariboru, da je dekan Ekonomsko poslovne fakultete brez vednosti svoje diplomantke in mimo fakultete prodal njeno diplomo. Dogodek sega v leto 2008, vendar je postal ponovno aktualen, ko je Senat EPF letos spomladi izvolil prof. dr. Logožarja za svojega novega dekana. Kot takratni rektor sem dobil na mizo sklep Senata EPF pa tudi informacijo o tem, da je predlagani kandidat leta 2008 preko zasebnega podjetja prodal strokovno študijo. Takšno početje je sporno, zato sem kandidata poklical na pogovor in zahteval podrobnosti. Res je prodal študijo preko svojega podjetja, za svoje dejanje je bil 2008 sankcioniran in od tedaj se kaj podobnega ni ponovilo. In ker je akademska skupnost EPF prof. dr. Logožarja želela za dekana, sem podpisal njegovo imenovanje. Bi moral vztrajati pri zahtevi po brezmadežnosti kandidata? Potem ko je bil pred sedmimi leti sankcioniran? Kje je meja med še dopustnim in nedopustnim?

Toda s tem zgodba ni končana. Precej hujšo okoliščino dejanja mi je takrat prof. Logožar zamolčal. Namreč to, da je bila študija v bistvu diplomsko delo in da ga je prodal brez vednosti svoje diplomantke. To dejanje pač daleč prestopa mejo dopustnega in takšen človek ne more biti dekan. Tudi profesura bi se morala postaviti pod vprašaj. In tako pridemo do naslednjega vprašanja, kdo je sploh lahko profesor?

Poznam nekaj univerz. Tudi nekaj res dobrih. Ena bistvenih značilnosti slednjih je, da izredno skrbno izbirajo ljudi, saj se dobro zavedajo, da so Univerza predvsem ljudje. Tako profesorji, kot študenti. Pri profesorjih, sploh ko gre za najvišja mesta, torej za redne profesorje, ki praviloma tudi vodijo raziskovalne skupine, katedre, inštitute, oddelke, so razpisi mednarodni, postopek izbire pa dolgotrajen. Zelo preprosto je ugotoviti raziskovalno odmevnost, kar je običajno prvo sito, nekoliko težje je ugotoviti pedagoške kvalitete, zato imajo preostali kandidati običajno nastopna predavanja, ki jih ocenjuje strokovna komisija pa tudi širša akademska skupnost. Sledijo poročila članov komisije itd., dokler se na koncu ne izbere najboljše kandidatke ali kandidata. Na UM (in na vseh slovenskih univerzah) je postopek žal povsem neselektiven. Ni odprtih razpisov, postopki pri izvolitvah in zaposlitvah asistentov so bistveno prezapleteni, pri rednih profesurah pa bolj odvisni od interesov in ambicioznosti posameznikov, kot od interesov Univerze, razpisi so le formalno odprti, dejansko pa ne. Razlaga teh fenomenov bi vzela preveč prostora, zato naj povem le, da sem se v svojem mandatu zelo trudil izboljšati prav te postopke, a je bilo ovir preprosto preveč za en mandat. Tako zakonskih, kot notranjih, kjer obstaja velik upor proti tovrstnim spremembam.

To ne pomeni, da s(m)o vsi profesorji zaslužkarji, da so vsi programi zanič ali da na UM ni svetovno odmevnih spoznanj in dosežkov. Pomeni pa, da na UM ne obstaja notranji imunski sistem, ki bi učinkovito onemogočal anomalije, ki zastrupljajo odnose in kazijo podobo Univerze. Univerza mora veliko več pozornosti nameniti svoji kadrovski strukturi (kaj sploh potrebuje za izvajanje programov) in izboru (kdo jih bo oblikoval in izvajal). Zato sem tudi predlagal piramidalno strukturo, saj se zavedam, da okolje in finančni viri UM ne omogočajo zaposlovanja zgolj vrhunskih profesorjev, kot si to lahko privošči npr. Stanford, ki notranje piramide ne potrebuje, saj pobere le njen vrh v globalnem prostoru.

Odgovorni in sposobni redni profesorji morajo vleči voz razvoja Univerze, vzgajati in izbirati najboljše kadre v okolju, skrbeti za vrhunsko kakovost raziskovalnega dela in seveda za vrhunsko kakovost študijskih programov in izobraževalnega procesa. Ob tem pa skrbeti tudi za omejitve vpisa, saj študenti predstavljajo največji del akademske skupnosti. Če iskra radovednosti v njih ne žari dovolj močno, potem to za celotno Univerzo predstavlja resno razvojno oviro. Pa tudi takšni študenti sami ne bodo zadovoljni, saj bodo le zapravljali čas, ko bi lahko počeli kaj svojim interesom in sposobnostim bolj primernega.

S skrbnim razvojem akademske skupnosti, in le tako, bo Univerza razvijala akademsko kulturo in imunski sistem, ki bo onemogočal anomalije. In le tako bo Univerza in s tem njena podoba takšna, da bomo lahko nanjo vsi ponosni. Takšna transformacija pa je proces, ki zahteva čas, predvsem pa je zanjo potrebno razviti in aktivirati veliko razvojnih vzvodov, spremeniti Zakon o visokem šolstvu, Statut UM, predvsem pa poskrbeti, da bodo na Univerzi raziskovali in poučevali le tisti, ki jim je mar za skupne cilje, za skupno dobro. In študirali le tisti, ki so za študij sposobni in motivirani. Zato je v viziji UM poudarjena radost ustvarjanja.

nedelja, 12. april 2015

Teorija zarote kot orodje za doseganje nekih drugih ciljev

Svoj zadnji pogled na rektorske volitve na naši univerzi sem strnil v članku Zmotil sem se, ki je bil objavljen v Večeru 24.3., zaradi doslednosti in kot izhodišče tega pisanja pa sem ga pravkar dodal tudi med svoje bloge.

Zaključil sem z besedami, da se bo morala univerzitetna skupnost bolj potruditi pri prepoznavanju resnice in graditi na že zgrajenem, če naj Univerza polno razvija svoje potenciale in v tem duhu zaželel novoizvoljenemu rektorju in Univerzi v Mariboru veliko akademske modrosti in vse dobro!

Vendar »nekaterim« (točneje, tistim, ki želijo iz ozadja usmerjati univerzo za svojo korist) očitno ni všeč, da se sedanji in novoizvoljeni rektor pogovarjata in da novoizvoljeni rektor poskušata ohraniti, kar je bilo dobrega narejenega, in nadaljevati aktivnosti, ki so v teku in jih je potrebno izpeljati za dobrobit univerze. Kako naj si sicer razlagamo »razburjenje«, ki se je pojavilo od kdove kje in je dejansko le vihar v kozarcu vode?

V mislih imam spremembe Statuta. Ne tiste korenite spremembe, o katerih se predvsem dekani niso želeli pogovarjati pa čeprav je bilo do konca mandata še leto dni (in se niso želeli pogovarjati prvo leto, ker je bilo še prezgodaj!). Sploh ne, gre za spremembe, ki so ali nujne ali posledica procesov, ki pač tečejo in v ničemer dramatično ne vplivajo na delovanje univerze. Kdor je prebral predloge sprememb, seveda vidi, da dramatiziranje sploh ni na mestu… a kdo še bere izvirne dokumente? Lažje in bolj vznemirljivo je slediti govoricam in teorijam zarot.

Pojasnimo. Bistveni razlog za spremembe je nujnost uskladitve Statuta Univerze v Mariboru z Odlokom o preoblikovanju UM. V mesecu marcu 2015 je namreč Državni zbor Republike Slovenije (kot pristojni organ) spremenil Odlok in določil, da mora UM svoj Statut uskladiti v roku treh mesecev od uveljavitve Odloka, ki je bil objavljen v Uradnem listu. Prav tako je Senat Univerze v Mariboru novembra 2014 naročil vodstvu UM izdelavo nujnih sprememb in dopolnitev Statuta UM na področju habilitacij. Ker je postopek sprejemanja sprememb in dopolnitev Statuta zahteven in povezan tudi s stroški, je bil Senat Univerze v Mariboru seznanjen z namero, da bosta obe spremembi vključeni istočasno.

Vihar (v kozarcu vode) so potem sprožili tisti že omenjeni, ki očitno želijo vleči niti, skriti nekje v ozadju. Očitno so z dramatiziranjem sprememb, ki se nanašajo na habilitacije, želeli vnesti vznemirjenje in podžgati nezaupanje novoizvoljenega rektorja do aktualnega vodstva UM. Žal so do neke mere uspeli, česar novoizvoljenemu rektorju niti ne gre zameriti. Znašel se je v vrtincu nasprotujočih informacij, vendar bo moral sam ugotoviti, kje je resnica. Lahko pa pomagam njemu in zainteresiranemu delu akademske skupnosti s tem, da povzamem predloge sprememb na področju habilitacij:
  • Uskladitev z veljavnimi minimalnimi standardi NAKVIS in že usklajenimi merili za izvolitve v nazive UM,
  • Ureditev postopka priznavanja tudi za tujce,
  • Brisani so deli, ki so ali določeni že v merilih, ali sodijo v pravilnik, ki določa postopek izvolitve v naziv,
  • Za delavce UM bolj ugodno ravnanje v primeru poteka izvolitve, v kolikor je bila pravočasno vložena vloga za izvolitev v naziv,
  • Pri spremembi 198. člena upoštevana sodba Vrhovnega sodišča in povzeto določilo, ki ga ima UL vnesena v Merila za izvolitve v nazive.

V spremembah Statuta UM je tudi izbrisana Akademija za glasbo. Preprosto zato, ker je ni v besedilu Odloka o preoblikovanju in je torej UM ne more imeti v Statutu in ker je izbris zahteval sklep Vlade RS.

Dramatično? Sploh ne. Le prebrati je treba pa je lahko vsakomur jasno. In ker Statuta ne spreminjamo vsak dan in je to sedaj treba storiti zaradi uskladitve z Odlokom, smo pač racionalni. Ob tem sem novoizvoljenega rektorja takoj vključil v tekoče delovanje UM, prejema vsa vabila, vsa gradiva, tudi za Statutarno komisijo, ki je obravnavala predloge sprememb Statuta. Novoizvoljenega rektorja sem na sestanku 23.3. osebno ustno obvestil o vseh predvidenih spremembah in z njimi je soglašal – saj tudi ni nobenega razloga, da ne bi. Sestanek sva imela sama, na njem ni bil prisoten noben sodelavec, torej le midva veva, kaj sva govorila. Isto gradivo, ki sem mu ga predstavil, sem mu takoj po sestanku posredoval po elektronski pošti – ničesar nisem dodajal, ničesar naknadno vključeval. Kljub temu smo počakali še na njegovo pisno privolitev, ki jo je nato posredoval 26.3. Na seji Statutarne komisije ni sodeloval, čeprav bi lahko, do same seje, ki je potekala dne 02.04.2015 pa bi tudi lahko sporočil, če s katerim delom ne bi soglašal in bi to prenesli Statutarni komisiji.


Ob tem je pomembno še dejstvo, da gre za razpis javne obravnave, v kateri je mogoče predloge spremeniti ali opustiti, postopek sprejemanja sprememb Statuta pa bo v vsakem primeru vodil novoizvoljeni rektor kot novi predsedujoči Senata, saj se bodo spremembe potrjevale šele v maju. Tudi Statutarna komisija lahko po poteku javne obravnave (ki smo jo namenoma podaljšali iz 15 dni na 1 mesec) del sprememb in dopolnitev Statuta UM, ki se nanašajo na spremembe členov o področju izvolitev v naziv, umakne in sprejme samo preostali del. Kje je torej problem? Ga ni! A teorije zarote je mogoče splesti na čemerkoli, tudi na obliki oblakov. Vprašanje je le, kako dobro deluje akademski imunski sistem proti teorijam zarote in ogovarjanjem. Pomaga pa seveda tudi cepivo. Upam, da ga je v tem prispevku dovolj vsaj za trezen premislek.

sobota, 11. april 2015

Zmotil sem se

(Ta prispevek je bil objavljen v Večeru 24.3., sem pa ga dodajam zaradi doslednosti... in kot navezavo na naslednji blog, saj bo očitno še treba pojasnjevati kaj je res in kaj ni.)

Vprašanje ni, kaj smo dosegli, vprašanje je, kaj smo se naučili. Človek je v mojih očeh predvsem duhovno bitje, saj ima v razvoju zavesti, v spoznavanju, neomejeno možnost rasti. Materijalno pa je omejeno in njegovo razporejanje naj bi predvsem omogočalo uravnoteženo zadovoljevanje potreb. Bi naj, a ni tako. V današnjem svetu že kar ljubkovalno govorimo o donosih, dobičkih, izplenu. Toda sebe ne vidim kot plenilca, plen me ne zanima. In nihče ne bi smel Univerze razumeti kot plen!

Volitve rektorja so za univerzo pomemben preizkus. Akademska skupnost se odloči, v katero smer se bo univerza razvijala, in ali se sploh bo razvijala ali pa v razvoj ne verjame več in ji je bistvena predvsem potešitev osebnih želja. Volilna dogajanja so bila tudi zame velik preizkus. In presenečenje. Preizkus iz več razlogov. Ker sem se moral odločiti ali bom program utemeljil na realizmu in razvoju ali na populizmu. Odločil sem se za prvo, tudi v prepričanju, da bo akademska skupnost prepoznala, kaj vse smo v zadnjih štirih letih dobrega naredili. Pa sem se zmotil. Akademska skupnost je videla predvsem napake. Deloma zaradi osebnih prizadetosti, v največji meri pa zaradi izredno agresivne negativne kampanje nekaterih protikandidatov.

Nobena razvojna shema, nobeno dejstvo, npr. to, da so bile kljub globokim finančnim rezom redno izplačane plače, da smo kljub krizi odlično prestali dve institucionalni evalvaciji, da smo prekinili izčrpavanje fakultet s strani podjetij UNI hobotnice (samo pri čiščenju smo ob hkratni zagotovitvi socialne varnosti čistilkam znižali stroške za 237.000 evrov letno), da smo postavili RAZ:UM, ki dokazano deluje v dobro univerze in širše skupnosti, skupaj oblikovali strategijo razvoja UM, uspešno zgradili novo Medicinsko fakulteto, izboljšali in racionalizirali delovanje rektorata (stroške odvetniških storitev smo npr. zmanjšali iz 416.000 evrov v letu 2010, na 15.000 evrov v letu 2014), zasnovali smo program Inovativne odprte tehnologije, IOT, ki je trn v peti centralistom v naši državi, a tudi velika priložnost za preboj gospodarstva podravske in celotne vzhodne regije, da smo… vse to je bilo v volilnem boju omalovaževano, popljuvano in poteptano. Načrtno, brezkompromisno, z enim samim ciljem, prevzeti oblast za vsako ceno. Po makjavelističnem principu, da namen posvečuje sredstvo. Te laži, to teptanje dobrega, Univerze, to boli.

Posebno vlogo je imel pri tem anonimni portal UNI novic, in mediji, ki so, najprej rumeni, nato pa tudi drugi, povzemali lažne konstrukte anonimnih avtorjev. Vpliv anonimnega portala me je zelo presenetil, saj sem od akademske skupnosti pričakoval bolje delujoč imunski sistem. Tako pa je strup laži počasi (od oktobra 2014), a vztrajno deloval, vsaj en rektorski kandidat pa ga je še posebej intenzivno širil. Sam sem se oktobra z dvema kratkima odzivoma vključil v komunikacijo na portalu, a mi je bilo glede na sovražne reakcije takoj jasno, da je namen brezpogojna diskreditacija sedanjega rektorja, in ne »informiranje javnosti«. Takrat sem se odločil, da se ne pustim zastrupljati.

Šele nekaj mesecev kasneje me je vodja kabineta opozoril na konstrukt glede mojega naziva v času gostovanja na Univerzi Stanford. Prebral sem »novico« in se odločil, da jo sistematično demantiram. 23.1. sem objavil blog z naslovom Zloraba anonimnosti in odprte akademske komunikacije (http://danijelrebolj.blogspot.com/) in pokazal način konstruiranja manipulativnih »novic« pa tudi svoje stališče, da z anonimnimi avtorji, ki se zelo očitno trudijo očrniti in diskvalificirati aktualnega rektorja, ne mislim polemizirati, saj bi bila to zelo neenakopravna komunikacija. Anonimneži se lahko povsem neodgovorno poslužujejo poljubnih izjav, polresnic, zavajanj, česarkoli, jaz pa naj se potem branim pred kamenjanjem.

Prepričan sem bil, da bom z dejstvi akademski skupnosti pokazal lažnivost portala UNI novice, a sem se zmotil. Na predstavitvi kandidatov na eni izmed fakultet sem šele ugotovil, kako močan strup je prežel akademsko tkivo, saj so me povsem resno spraševali o konstruktih s portala. Očitno mi je nato v pogovoru uspelo razkriti ozadje, saj sem na tej fakulteti prejel največ glasov med vsemi kandidati. A bilo je prepozno, strup ogovarjanja je na univerzi deloval. Zato sem še vedno mnenja, da je legitimnost takšnih volitev zaradi manipulacij vprašljiva, čeprav so legalno izpeljane. In kako tipično, v časopisu je bil v sredo povzet le del moje izjave o dvomu v volitve, ne pa tudi o tem, da v nobenem primeru ne bi ponovno kandidiral. Moj razlog za dvom je bil predvsem v vprašanju, kako bo lahko univerza po takšnih volitvah dobro delovala, interpretacija novinarke pa je bila, da sem zaradi izgube v prvem krogu užaljen. Eh. Na videz nepomembna neresnica, a prav preplet majhnih neresnic je povsem zameglil realno sliko.

Mediji so medtem očitno sprejeli tezo, da je Univerza v Mariboru v mojem mandatu delovala slabo, čeprav tega nihče ni dokazal in čeprav dejstva kažejo nasprotno. Le ena lestvica obstaja, na kateri smo iz 431. mesta v letu 2012 padli na 1810. mesto v drugi polovici 2014. A izključno zato, ker smo v fazi selitve na novo domeno um.si, Webometrics pa pri merjenju za vsako institucijo upošteva le eno domeno, kar daje v primeru UM povsem napačno sliko. A ta se bo sama popravila, ko bo selitev v celoti končana, zato lahko pričakujemo, da bomo že za leto 2015 izboljšali uvrstitev iz 2012. Že od prejšnje meritve sredi leta 2014 smo do konca leta napredovali za skoraj 500 mest. Toda to so drugi kandidati in mediji mirno spregledali.

Spregledali pa so tudi dejstvo, da se nihče v vodstvu UM v mojem mandatu ni okoristil s položajem, ne finančno, ne kakorkoli drugače (vsi moji honorarji so v zadnjih štirih letih znašali 4381 evrov, nič od tega na račun rektorata). Univerze nismo videli kot svoj plen! Naš cilj je bil postati dobra univerza! Spregledano! In seveda potem boli, ko se daje univerzo v nič, ko letijo po medijih neargumentirane trditve o nazadovanju, neprepoznavnosti, slabem sodelovanju z gospodarstvom, pozitivna dejstva pa so ignorirana, preslišana, spregledana. Ne, to ni akademska drža!

Isaac Newton je utemeljil osnovni princip znanosti s svojo izjavo, da je lahko videl dlje, ker je stal na ramenih velikanov. Tako se bo morala tudi univerzitetna skupnost bolj potruditi pri prepoznavanju resnice in graditi na že zgrajenem, če naj Univerza polno razvija svoje potenciale. Čas bo pokazal, da je bilo v preteklih štirih letih narejenega veliko dobrega. In da je Univerza v Mariboru v teh štirih letih napredovala. V tem duhu želim novoizvoljenemu rektorju in Univerzi v Mariboru veliko akademske modrosti in vse dobro!

nedelja, 08. marec 2015

Univerzitetna skupnost bo dobila natanko takšnega rektorja, kot si ga zasluži (po stari ljudski modrosti)

Še posebej to velja v primeru demokratičnih volitev. Upam le, da bodo vplivi prikrojevanja resnice, manipulacij in laži pri volitvah čim manjši. Vključno z zamegljenim prispevkom prof. dr. Vesne Vuk Godine v sobotni prilogi Večera 7.3.2015, ki me skrbi še z drugega vidika, da znanstvenica svojo teorijo gradi na občutkih, napačnih informacijah in očitnem nepoznavanju delovanja univerze. Ker gre za res hudo zavajanje, sem se nanj kot rektor dolžan odzvati v zaščito univerze.

Avtorica trdi, da je »Rebolj uvedel povečano izkoriščanje zaposlenih delavcev na univerzi in neplačevanje njihovega dela«. Dejstva so naslednja:
  1. Študijske programe, njihovo vsebino in obseg predlagajo Senati fakultet, potrdi jih Senat UM. 
  2.  Merila za vrednotenje dela sprejemajo Senati fakultet, potem, ko pridobi pozitivno mnenje Senata UM, jih potrdi Upravni odbor UM.
  3. Princip faktorizacije je že pred letom 2003 uvedlo pristojno ministrstvo s Sklepom o normativih in standardih, na UM pa se je pričel uvajati leta 2005 postopoma po posameznih fakultetah.
  4. Dekan fakultete je pristojen in odgovoren za razporejanje dela, vključno s pedagoškimi nadobremenitvami in njihovim plačevanjem.
  5. Rektor je dolžan zagotoviti plačo po pogodbi in to je prejel vsak zaposleni vsak mesec v celotnem znesku, tudi v zadnjih letih najglobljih finančnih rezov!
Iz navedenega lahko vsakdo izpelje sklep, kdo je odgovoren za obseg dela zaposlenih na fakultetah. Kot rektor pa nimam prav nobenega interesa, da bi bili zaposleni pedagoško preobremenjeni, prav nasprotno, večkrat sem opozarjal fakultete, da naj dobro premislijo, koliko študijskih programov bodo razpisovale, saj so sredstva za njihovo izvajanje zelo omejena. Le kaj naj bi imel rektor od »hipereksploatacije«? V mojem interesu je zadovoljstvo zaposlenih, in tudi zato sem opozarjal, da pedagoško preobremenjevanje zmanjšuje čas za raziskovalno delo, ki je vendar bistveni del dejavnosti predvsem univerzitetnih učiteljev in asistentov. Nekatere fakultete so sporočilo razumele, nekatere pač ne.

Če so razmere na ljubljanski univerzi boljše pa je razlog brez dvoma v večjih rezervah naše največje in najstarejše univerze in tudi v dejstvu, da glede na število študentov na prvi in drugi stopnji UL razpisuje za skoraj desetino manj programov kot UM. Razmerje sredstev iz t.i. Uredbe o financiranju javnih študijskih programov med UL in UM pa se je v zadnjih štirih letih spremenilo nekoliko v korist UM. Pridobiti od države več sredstev za celotno visoko šolstvo je seveda povsem druga naloga, ki se je skupaj lotevamo vsi rektorji, a to s poenostavitvami v smislu zelo neposrečenega primerjanja s kolesarjem nima prav nobene zveze. Tudi pritiski z ulice za več sredstev ne zaležejo veliko - akcija pred parlamentov konec 2012 je sicer dala sprva lep rezultat, ki pa se je na koncu izkazal za bistveno manj uspešnega. Dokler država visokega šolstva in znanosti ne bo prepoznala kot pomembno razvojno investicijo, se lahko rektorji tudi skupinsko razstrelimo pred parlamentom pa to ne bo pomenilo finančnega preobrata.

Prof. dr. Vesna Vuk Godina v svojem prispevku zelo enostransko prikaže svojo vlogo v perspektivi mezdne delavke, a hkrati zamolči, da ima kot profesorica, kot članica oddelka, fakultete in univerze, vpliv na vsebino in obseg svojega dela (kar ji omogoča avtonomija univerze). Tudi zato vsega, kar je skonstruirala, ne bom komentiral, ustavil pa se bom pri njenih trditvah o »nenačelnosti« in »perfidnih oblikah podkupljivosti«. 

Najprej pri habilitacijah. Pogoji in postopki so zelo natančno opisani, javno objavljeni in jih pozna, kdor jih prebere. Habilitacijska komisija in Senat UM se jih držita, čeprav obstajajo mejni primeri, ko se je stališče Senata razlikovalo od stališča Komisije. A nikoli brez argumentov in nikoli s pritiski vodstva na člane Senata ali Komisije! (Če ni tako, naj spregovori tisti, ki sem ga kdajkoli nagovarjal o tem, kako naj glasuje!) Ne vem sicer zagotovo, koga je imela prof. dr. Vesna Vuk Godina v mislih z »mlado damico« (žaljivk ji res ne manjka), iz dodatnega opisa pa lahko sklepam. Preveril sem podatke in verjetna oseba v celoti izpolnjuje pričakovanja za redno profesorico: izpolnjuje kvantitativna in kvalitativna merila, pogoj za mentorico in vodjo projekta. Sklepanje, če ima nekdo sorodnike na visokih položajih, bo protekcioniran, temelji na predsodku in je napačno.

Tudi izmišljanje o iskanju zavezništev med dekani. Prav nobenega med njimi nisem prosil za zavezništvo pri nobenem predlogu. Vse predloge sem zagovarjal javno in argumentirano in ni je dekanice ali dekana, ki bi lahko trdil drugače! Glede obrekovanja o podkupovanju študentov pa se bodo, verjamem, odzvali študenti sami. Kot rektor sem vesel in ponosen, da Študentski sveti in predstavniki študentov v organih univerze v Mariboru delujejo samostojno.

Le še en napačen sklep bom komentiral, tistega, ki izhaja iz moje izjave, da ne preberem vsega, kar podpišem. Rektor podpisuje vrsto dokumentov, ki jih pred tem pripravijo in skrbno pregledajo službe rektorata ali pred tem že službe fakultet. Med temi dokumenti je vrsta tipskih pogodb o zaposlitvah s podatki iz kadrovske baze, in teh pogodb, razen v posebnih primerih, ne pred menoj ne za menoj ni in ne bo bral noben rektor, saj zaupa svojim službam, da so podatki korektni. Preveril bo le ali so pogodbe v skladu s sklepi organov, ali so bile ustrezno parafirane in jih nato podpisal. A iztrgano iz konteksta (citirano vprašanje se je namreč nanašalo na pogodbe o zaposlitvah), se v prispevku prof. dr. Vesne Vuk Godina zdi, da rektor ne ve kaj podpisuje. Temu se reče manipulacija.

Iz teksta je po drugi strani očitno, da prof. dr. Vesna Vuk Godina nima pojma, kaj je bilo v štirih letih na UM narejeno in kje vse smo naredili pomembne korake v razvoju, niti si očitno ni vzela časa, da bi prebrala program za naslednji mandat. Od znanstvenice bi pričakovali, da bodo njena poljudna pisanja sledila doslednosti, ki je v navadi v znanosti. Tako pa ne le slepo prevzema govorice (ki jih niti ne preveri), meša vzroke in posledice (t.i. faktorizacija je vključena v Merila za vrednotenje dela, iskanje rezerv v odpravljanju podvajanja vsebin pa s tem nima prav nobene zveze) in nam postreže s pavšalnimi ocenami, ki so povsem osebne. Prispevek prof. dr. Vesne Vuk Godina je nevreden univerzitetne profesorice, iz njega pa sledi le en logičen zaključek, da napačne predpostavke pripeljejo do napačnih sklepov.

ponedeljek, 09. februar 2015

UM 2015-2019

Tako, rok za oddajo kandidatur za rektorja UM 2015-2019 se je pravkar iztekel. Na spletni strani http://UM2015-2019.rebolj.si je povzetek mojega programa pa tudi celoten uradno vloženi program. Dobronamerne kritike in komentarji dobrodošli!

Tudi te volitve bodo za UM izredno pomembne, saj bo od rezultata odvisna nadaljnja smer razvoja. Bomo šli naprej proti dobri univerzi, bomo šli nazaj k združenju visokošolskih zavodov, ali bomo zavili na kakšno stransko pot? Delni odgovor bo znan 10.3., dokončno bomo vedeli 18.3. Do tedaj pa bo zagotovo še zelo zanimivo.