torek, 06. november 2012

Pojasnilo v zvezi s protestom 29.10.2012


Še danes so me ljudje spraševali, zakaj ni bilo napovedanega govora rektorja na prostestnem shodu 29.10. Očitno je pojasnilo nujno potrebno. Razloge smo sicer 31.10. posredovali medijem, a je bila "juha že hladna" in pojasnilo ni bilo nikjer objavljeno. Tako bo pač tokrat blog poskrbel za doslednost informiranja, če že za ažurnost ne.

Sporočilo 31.10.2012 


Sporočila rektorja Univerze v Mariboru v zvezi s protesti, ki so bili v Mariboru 29.10.2012, so bila nedosledna in so s tem povzročila nekatere napačne sklepe in ugibanja. Dolžan sem jih razjasniti.

Pred dnevi so me organizatorji protesta povabili, da na zborovanju spregovorim v imenu Univerze.  Brez razmišljanja sem pristal, saj se negativne posledice varčevalnih ukrepov vlade na našo univerzo vse močneje izražajo in menim, da je treba izkoristiti vsako priložnost in to na glas povedati. Minulo soboto sem sestavil svoj govor, ga v nedeljo še nekoliko izpilil in v ponedeljek zjutraj na sestanku z glavno tajnico in vodjo kabineta oba tudi informiral o svoji nameri. Zakaj šele tedaj? Slutil sem, da ne bosta ravno navdušena nad mojo namero, in res nista bila. Pa tudi večina mojih prorektorjev se ni strinjala, da rektor, kot najvišji predstavnik Univerze, kot edini predstavnik univerz in raziskovalnih institutov, sam nastopi na protestu. Da bi bil tak nastop napačno interpretiran in zlorabljen, da bi bil v škodo univerzi in rektorju.

Ker sem bil že tako v dilemi ali je prav ali ne, da kot rektor nastopim, sem se odločil da svoj nastop odpovem. O tem sem se pogovarjal tudi z organizatorji, od katerih sem tudi zvedel, da se po različnih medijih že vrstijo pritiski in diskreditacije vseh vrst in da obžalujejo, a razumejo mojo odločitev. Predlagano je bilo tudi, da nastopim zgolj kot državljan, vendar sem presodil, da takšna sprememba vloge ne bi bila realno izvedljiva. Vodja kabineta je zato posredoval organizatorjem naslednje sporočilo, ki so ga na zborovanju tudi prebrali:
»Rektor UM se današnjega zborovanja iz objektivnih razlogov ne more udeležiti.
p.s.:
Pritiski, ki smo jim priča zadnje dni in še posebej zadnje ure, in gredo v smeri totalne diskreditacije napovedanih govorcev vsevprek samo potrjujejo, da potrebujemo novo reformacijo. Reformacijo družbe in države! Takšne, ki bo temeljila na iskrenosti, radovednosti, ustvarjalnosti, svobodi duha, spoštovanju, sodelovanju in izmenjavi spoznanega, takšno, ki bo imela za cilj skrb za človeka in trajnostni razvoj, dvig ravni zavedanja, krepitev humanističnih vrednot, kulturo dialoga, kakovost bivanja in globalno pravičnost.«
Vso kasnejšo zmešnjavo pa je povzročilo sporočilo nekaterih medijev (npr. Dnevnik Slo1), da naj bi rektorju Mariborske univerze grozili. Takoj se je odzval Vodja Centra za promocijo, ki je odgovoren tudi za komuniciranje z javnostmi in me vprašal ali mi je res kdo grozil. Če bi mi kdo grozil ali vršil name neposreden pritisk, bi s tem le povzročil, da bi na protestu zagotovo nastopil, tako pa sem se strinjal, da je treba takšne informacije demantirati. Demanti, objavljen v različnih medijih 30.10. pa je bilo mogoče razumeti tudi povsem drugače, kot je bil mišljen, kot nasprotovanje izjavam organizatojev. Naj zato jasno zapišem, da so bile izjave organizatorjev protesta povsem korektne. Organizatorjem se tudi opravičujem za neprijetnosti zaradi napačno razumljenega demantija. Mišljen je bil tako, da na rektorja niso bili vršeni neposredni pritiski, da so bile »grožnje« »informacijski konstrukt« ter da se protesta ni udeležil iz objektivnih razalogov, ki sem jih sedaj podrobneje pojasnil.

Razumem svoje ožje sodelavce, ki so storili vse, da bi zaščitili univerzo in rektorja in razumem razočaranje organizatorjev, ker se protesta nisem udeležil. Upam, da sedaj tudi vi razumete moje odločitve kot rektorja. Če pa bi bil še enkrat ponedeljek 29.10.2012, bi se takoj po predavanjih okrog 4h popoldne, tako kot sem napovedal, odpravil na prostestno zborovanje in povedal, kar sem hotel povedati. Vendar ne bi šel sam, ampak vsaj še s svojimi bližnjimi sodelavci pa še kolege rektorje bi povabil zraven! Udeleženci protesta so kljub vsem poskusom diskreditacij in politizacije pokazali odločnost, da se zoperstavijo napačnim, nehumanim odločitvam vlade in sistema, v katerem živimo. In v tem jih podpiram, saj univerza ne sme postati okostenela samozadostna institucija, temveč mora prva prepoznati pozitivna družbena gibanja in biti njihov aktivni del.

Nagovor rektorja, pripravljen za protestni shod 29.10.2012 v Mariboru


Kar dolgo sem razmišljal ali naj se vpišem med govorce današnjega protesta ali ne. Ne želim biti zdrahar, protestnik, nergač... in večina med vami verjetno tudi ne... Res ulica ne rešuje problemov, vendar probleme zelo jasno pokaže in je očitno še edini preostali način komunikacije, ko vlada problemov in svojih državljanov ne razume ali noče razumeti.

In tako sem se odločil izkoristiti prav vsako priložnost, da opozorim na hude in dolgoročne negativne posledice, ki jih povzročajo tako globoki rezi v visoko šolstvo in znanost, kot jih je že in jih še namerava izvesti ta vlada. Na to smo vsi rektorji posamično in skupaj opozarjali že v začetku leta. Zelo jasno smo povedali ministru Turku, da je jemanje univerzam, ki so že tako podhranjene, velika napaka. Da so rezi v možgane države trajno škodljivi. A so se rezi kljub temu zgodili.

Na univerzi smo izdelali načrte za racionalizacijo delovanja, skrčili programe, upokojili tudi nekatere briljantne profesorje, ki bi lahko še kar nekaj let prenašali svoje znanje na študente, sedaj pač obremenjujejo pokojninsko blagajno. Krčimo še naprej in hkrati opozarjamo, da nam zakonski okviri sploh ne dopuščajo tako hitrega prilagajanja zmanjševanju sredstev, da rezerv ne moremo porabiti za javne študijske programe, saj so namenske, pomagajo nam pridobivati projekte, brez katerih bi bilo še slabše, brez katerih univerza ni več univerza! In opozarjamo, da bomo konec leta v rdečih številkah.

In kako vlada reši problem rdečih številk? Izdela zakon, po katerem bo za to kaznovala rektorja z 10.000€ globe in ga, če še ne bo rešil nerešljivega problema, odstavila. Kakšna briljantna rešitev! Zelo spominja na tisto zgodbo o kmetu, ki je osla stradati učil...

Da danes govorim na tem shodu sem se odločil tudi zato, ker vlada ne pozna posledic finančnih rezov v univerze, noče videti, da odlični raziskovalci že odhajajo v tujino, da vse več sosednjih univerz vabi najboljše profesorje in študente k sebi, da se ustvarjalna atmosfera na univerzah pretvarja v depresivno, da obstaja nevarnost, da bomo izgubili tisto najboljše, kar še premoremo in se izgubili v sivini tretjerazrednih univerz. Da s tem Slovenija izgublja svoj razvojni potencial, ki ga žal res še ne znamo dovolj dobro izkoristiti v gospodarstvu, a je znanje vendar naš najpomembnejši potencial.

Na jasno zastavljeno vprašanje ali je vlada naredila analize negativnih posledic, je bil odgovor pristojnega ministra ne, ni jih naredila. To po domače pomeni, da je sprejela odločitve, ne da bi se vprašala, kaj bodo te odločitve povzročile. Ob tem pa se ne predsednik vlade, ne finančni minister, ki imata v rokah škarje in platno, sploh nočeta sestati z rektorji. Kako naj potem zaupam takšni vladi???

Pa rešitve obstajajo! Seveda ne takšne, kjer se jemlje tam, kjer je najpreprosteje in daje tja, kjer je bogastva že tako preveč. Torej ne tako, kot to v stripih Alana Forda počne Superhik! So države, ki so prepoznale univerze, svoje profesorje in študente kot rešitev problemov. Češki minister, pristojen za visoko šolstvo, je protestno odstopil, ko je vlada hotela varčevati pri univerzah in češka vlada si je premislila.
Ali še širše, skandinavske države visoko obdavčujejo bogate pa ti nikamor ne bežijo. In te vlade vlagajo v blaginjo svojih državljanov, ker zato države so, da skrbijo za blaginjo svojih državljanov. Zato je tudi ekonomija in vse, kar smo postavili in ustvarili.

Rešitve torej obstajajo. Vprašanje pa je, kako jih doseči. V nekem davnem času, ko je pohlep izrodil smisel cerkve, se je zgodila reformacija. V deželah, kjer je dosegla svoj cilj, so danes vrednote humanizma veliko bolj trdne in ljudje v teh deželah se ne pustijo kar tako prepričati v finančno krizo. Spomnimo se, kaj so z zadolženimi bankami naredili Islandci – zelo jasno so jim povedali, to niso naši dolgovi, kar imejte jih!

Očitno potrebujemo novo reformacijo. Reformacijo družbe in države! Takšno, ki bo temeljila na iskrenosti, radovednosti, ustvarjalnosti, svobodi duha, spoštovanju, sodelovanju in izmenjavi spoznanega, takšno, ki bo imela za cilj skrb za človeka in trajnostni razvoj, dvig ravni zavedanja, krepitev humanističnih vrednot, kulturo dialoga, kakovost bivanja in globalno pravičnost.


sreda, 19. september 2012

Spremembe so nujne! Toda kje začeti?

Pred nekaj manj kot 3.5 miljardami let, nekaj sto milijonov let potem, ko so se na Zemlji pojavile prve preproste celice, se je evolucija znašla v krizi. Enocelična bitja so bila v celoti odvisna od kemičnih virov energije v njihovi neposredni bližini, ti viri pa so bili precej negotovi in s stabilizacijo Zemljine skorje tudi vse redkejši. Nekaj takšnih virov obstaja še danes, a so precej redki. Na primer črni in beli kadilci (white smokers and black smokers), visoki dimniki globoko pod morsko gladino, ki bruhajo vročo vodo pomešano z minerali in so hrana za kemosintezne bakterije.

Verjamem, da je bila kriza, v kateri so se znašle bakterije zaradi neugodnih razmer, povod za inovacijo, ki je sprožila oksidacijo Zemljine atmosfere in s tem evolucijo kompleksnega življenja na Zemlji, kakršno poznamo danes. V mislih imam seveda fotosintezo, čudovit proces, ki so ga izumile bakterije pred dobrimi tremi miljardami let za pridobivanje hrane s pomočjo povsod razpoložljivih virov. Očitno je bila inovacija odlična, saj je tudi danes življenje na Zemlji skoraj v celoti odvisno od fotosinteze. (Pravzaprav je še sreča, da je ni nihče patentiral.) Nanjo se navezujejo kompleksnejši organizmi, ki so skozi proces dihanja ustvarili ravnotežje življenja na našem planetu.

Zakaj danes, ob 37. obletnici ustanovitve Univerze v Mariboru, govorim o fotosintezi? Ker sem prepričan, da nas tudi iz današnje krize lahko reši le inovacija, ki bo zagotovila trajnostne vire za zagotavljanje našega poslanstva – za raziskovanje in izobraževanje. In še iz enega razloga, ker sem prepričan, da je Univerza najboljši prostor za nastajanje inovacij.

Kakšna naj bo ta inovacija? Prvi, zelo preprost razmislek je lahko tak: če je virov (predvsem finančnih) premalo za to, kar počnemo, kaj je potem tisto, za kar je virov dovolj? Drugo vprašanje je seveda tudi to, kje in kako dobiti dodatne vire, a v to vprašanje se danes ne bom spuščal, saj odgovore kar dobro poznamo. Se pa moramo vprašati, kako se notranje transformirati, da bomo postali boljša, finančno stabilnejša univerza. Na vprašanje, kakšni želimo postati, smo si odgovorili, ko smo skupaj oblikovali vizijo naše univerze. Tako je Senat konec letošnjega maja potrdil formulacijo, da bo Univerza v Mariboru globalno prepoznaven inovacijski ekosistem, v katerem bodo zaposleni in študenti z radostjo ustvarjali.

Podrobneje smo iskali odgovore na vprašanje stanja, ciljev in strategij za njihovo uresničenje na dvodnevnem strateškem kolegiju dekanov minuli teden. Nekaj pomembnih smernic je postalo povsem jasnih – ponudbo študijskih programov je potrebno prilagoditi potrebam okolja, še posebej gospodarstva, optimirati strukturo programov, jih bolje modularizirati in povezati z raziskovalnim delom ter prilagoditi finančnim in kadrovskim okvirom, potrebujemo tudi stimulativnejši in pravičnejši sistem nagrajevanja dela, za kar je nujen izstop iz sistema javnih uslužbencev, pretočnejši sistem kadrovanja in navezavo habilitacij na čim bolj odprte razpise na delovna mesta. Pravzaprav se je pokazalo dobro pokrivanje z že lansko leto zastavljenim sistemom razvojnih vzvodov naše univerze. Le glede prihodnje strukture in števila fakultet si nismo bili povsem edini.

Še ena odločitev je zelo pomembna. Ohraniti moramo standard “šestih ur” – ne glede na spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki daje rektorju glede tega standarda odprte možnosti. Še več – cilj nam mora biti, da bomo programe optimirali tako, da nihče ne bo pedagoško nadobremenjen. Le tako bomo imeli dovolj časa za kakovostno raziskovanje pa tudi za kakovostne priprave na svoje predmete in odgovorno skrb za znanje svojih študentov. Priznam, da je tukaj še veliko rezerv za kvalitetno rast naše univerze, ki je v preteklih letih razširila kvantiteto svojih pedagoških dejavnosti precej čez meje zmogljivosti.

Sicer pa dobre rešitve zahtevajo svoj čas, zato je tudi nesmiselno pričakovati od univerze, da bo varčevala kar vsevprek in se od danes na jutri skrčila za 8M€ - toliko namreč znaša razlika med letošnjimi celotnimi planiranimi prihodki za izobraževalno in znanstveno raziskovalno dejavnost, in sredstvi, ki naj bi jih glede na varčevalne ukrepe letos prejeli. Varčevanje za vsako ceno nas lahko pripelje le v še bolj nezavidljiv položaj. Vsi pa si želimo ravno obratno – položaj naše univerze in naše države izboljšati.

Seveda je pri tem treba upoštevati tudi pričakovanja okolja, družbe, države, ki bo morala odgovoriti na vprašanje, zakaj potrebuje univerze. Niti malo si ne želimo biti videni kot zajedalci javnih financ. Univerzo razumemo kot motor razvoja družbe in kot takšni želimo biti tudi prepoznani in cenjeni. Ali nas tako vidi tudi država oziroma vlada, ki jo vodi? Glede na varčevalne ukrepe v visokem šolstvu in znanosti očitno ne. Očitno tudi ne razlikuje svojih obveznosti do javnega in do zasebnega visokega šolstva. Ni naključje, da si je država zavezo za financiranje univerz zapisala v ustavo. Ne ustava in prav noben zakon pa države ne zavezuje, da financira zasebno visoko šolstvo. Zakaj potem to na vsak način počne? Sploh sedaj, v času krize? Ali ne prisega še posebej ta vlada na nevmešavanje države v zasebno podjetništvo?

A pustimo politiko… pustimo tisto, na kar kot univerza ne moremo vplivati in ostanimo pri vprašanju kaj bi lahko bila naša “fotosinteza”, naš kvantni skok iz krize. Kako ustvariti trajnostno simbiozo z našim okoljem? Če bolje pogledamo proces fotosinteze, lahko vidimo, da ga sestavlja množica kompleksnih procesov, od katerih je v bistvu vsak inovacija zase. In te so se postopoma razvijale v vse kompleksnejše. Zato tudi verjamem, da rešitev ni megalomanska, prava pot je spodbujanje mnogih majhnih ustvarjalnih isker, ki nastajajo na univerzi. In preraščajo v širši vzorec, v ustvarjalno univerzitetno atmosfero. Kar je navsezadnje povsem v skladu s poslanstvom in vizijo naše univerze. In prav v ta namen smo oblikovali RAZ:UM – Raziskovalno umetniško okolje Univerze v Mariboru, most med Univerzo in njenim okoljem, ki spodbuja ustvarjalnost vseh in vsakogar v okolju univerze. Nekaj zelo dobrih rezultatov že imamo: Out of the box seminarji so doživeli pravi razcvet, Out of the box konferenca pa je sploh prevetrila tako univerzo kot mesto, in še veliko je projektov v okviru EPK, pravkar pa je v teku poletna šola “Od ideje do inovacije”. Smo na pravi poti. Raz(:)um je naša fotozinteza!

(Ob Dnevu Univerze v Mariboru, 18.9.2012)

četrtek, 19. julij 2012

Smo na istem bregu?

Čeprav nisem ravno navdušen nad tem, da posmezni dekani naše univerze neposredno javnosti predstavljajo finančne težave, v katerih so se znašli pa jih po drugi strani povsem razumem, saj so odraz nevzdržnih finančnih pogojev, v katerih nekatere fakultete ne bodo več mogle izvajati zakonsko določenih obveznosti – plačevanja dela svojih profesorjev in asistentov za izvajanje akreditiranih študijskih programov. Seveda nas vse skrbi za posledice, saj se sprašujemo, kako naj v takšnih pogojih, ko se nam dodeljuje precej manj sredstev, kot znaša zmanjšanje plač javnih uslužbencev, ohranjamo osnovne standarde kakovosti. Delovati pa je začel tudi preživetveni nagon.

Avtonomija univerz pri razdeljevanju sredstev


Tako minister Turk, kot direktor Rončević s svojim začudenjem nad težavami posamezne fakultete (konkretno Fakultete za naravoslovje in matematiko) v okviru avtonomne univerze kažeta očitno nerazumevanje organiziranosti univerz v Sloveniji, ali vsaj nepoznavanje pestre zgodovine financiranja univerz v zadnjih desetih letih. Do leta 2004 je država delila univerzam sredstva glede na pedagoške obremenitve učiteljev, od takrat do leta 2011 pa v vse večji meri po številu študentov in diplomantov. V letu 2011 so se sredstva razdelila glede na leto 2010, posebej pa so se upoštevali novi programi. Če menita, da je mogoče javno univerzo z 20.000 študenti in 2000 zaposlenimi v takšnih spremembah pogojev financiranja obračati kot majhno jadrnico v spremenljivem vetru, bi jima res privoščil rektorsko vlogo za kakšno leto. Temu, kar je država počela s financiranjem univerz, lahko mirno rečemo eksperimentiranje in vivo. In to brez anastezije. Predlog sprememb uredbe o financiranju pa že meji na vivisekcijo. Da naj bo financiranje javnih univerz določeno z zakonom, je v Ustavi zapisano z jasnim namenom stabilizacije pogojev za delovanje univerz. Ustavno sodišče je celo posebej zahtevalo, da se namesto Uredbe o financiranju visokega šolstva pripravi ustrezen zakon, a ta projekt je očitno obležal v kakšni omari, čeprav je rok že davno potekel. Kolegi na sosednjih avstrijskih univerzah se o financiranju z državo dogovarjajo za 3 leta vnaprej, mi še danes ne vemo, kaj bomo dobili v letu 2012! In kako naj, spoštovani minister Turk, dobro gospodarimo v razmerah, ko sploh ne vemo s čim oz. s koliko gospodarimo?

Že mesece dobivamo s pristojnega ministrstva informacije o tem, za koliko se bo zmanjšalo financiranje v letu 2012 in da naj začnemo varčevati. Potem članice seznanimo s predvidenimi znižanimi sredstvi in te seveda takoj izračunajo, kaj to zanje pomeni. In ko ena med njimi glasno pove, da tako ne bo šlo, direktor Rončević napiše, da so takšne izjave pač nerodne, saj se nas avgusta varčevalni ukrepi sploh še ne bodo dotaknili, ker denar dobivamo še po starem. Khm… gospod Rončević, ali naj torej po vašem mirno počakamo na tisti mesec, ko bomo dobili le še ostanek letnega zneska? Naj vam pojasnim. Na letni ravni je napovedano znižanje sredstev iz Uredbe o financiranju visokega šolstva za Univerzo v Mariboru -6,46% (namesto zvišanja zaradi novih letnikov za dobro polovico tega odstotka!). S tem ste, upam, seznanjeni. Ker dobivamo dvanajstine še po starem to pomeni, da bodo od trenutka, ko bo začela veljati sprememba uredbe, dvanajstine bistveno nižje. Če bi začela sprememba uredbe veljati avgusta, bi znašale dvanajstine za preostale mesece le še slabih 85% dosedanjih, če se bo to zgodilo npr. oktobra pa le še 74%. Takšen šok bo univerza težko prenesla, zato se tako intenzivno pripravljamo nanj že sedaj.

Javno in zasebno visoko šolstvo


Minister Turk je na tiskovni konferenci med drugim dejal “Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in procenta enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje.” Tak pogled me skrbi, saj minister očitno izenačuje državni pomen javnega in zasebnega šolstva. Ali ni prva dolžnost ministra skrbeti za javno visoko šolstvo? In ali niso koncesije za privatno šolstvo mišljene za področja, ki jih javno ne pokriva? Zakaj torej država še naprej plačuje izvajanje programov na privatnih visokošolskih institucijah, ki jih že izvajajo javne univerze? In to celo suficitarne poklice? Država skratka plačuje privatnim visokošolskim institucijam za izobraževanje diplomantov, ki jih ta ista država ne potrebuje.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da delujejo privatne visokošolske institucije v bistveno bolj fleksibilnih pogojih, same določajo (dodatne) šolnine, višine plač, ne ovira jih množica zakonov in pravil, ki veljajo za univerze. Temu lahko mirno rečemo nelojalna konkurenca. In razmetavanje državnega denarja.

Da se privatne visokošolske institucije ne pritožujejo pa ni čudno. Le za primer: ena med njimi bo z devetimi sprejetimi projekti iz razpisa za sofinanciranje vključevanja zunanjih strokovnjakov v bolonjski proces (in prav zanima me, kako jih bodo izvedli in ali jih bo sploh kdo vprašal o tem) v letu 2012 skupaj prejela od države dobrih 40% več sredstev, kot jih je v letu 2011. Imajo pa, kot že rečeno, tudi bistveno manj omejitev pri poslovanju. Ja, znajo dobro poskrbeti zase.

Slabo gospodarjenje univerz?


Absolutno zavračam opreproščeno izjavo ministra Turka, da je za kritično stanje na Univerzi v Mariboru krivo slabo gospodarjenje. Z bistveno manj kot univerze, s katerimi naj bi se primerjali (in se tudi želimo!), ustvarimo precej več! In da so diplomanti zaposljivi kaže dejstvo, da jih severni sosedje prav radi zaposlujejo. Pri tem so razen ene fakultete imele prav vse v lanskem letu z izvajanjem rednih javnih študijskih programov več stroškov kot prihodkov, na univerzi v celoti je bil primanjkljaj 3%, če bi vse izvajali po vseh normativih pa je podfinanciranje 30%! Pri čemer je na UM razmerje med študenti in pedagoškimi delavci 20, kar je za tretjino nad povprečjem OECD in približno trikrat večje kot na Tehniški univerzi v Gradcu. Pri tem smo lansko leto za stroške dela porabili 88% vseh sredstev, ki jih dobimo iz Uredbe o financiranju visokega šolstva, letos pa jih bomo krepko čez 90%. Za primerjavo, na dobro delujočih univerzah porabijo za stroške dela pod 50% prihodkov.

Torej smo pregreti do skrajnosti in rezerv ni več. Če kdo meni, da lahko v visokem šolstvu spremeni »proizvodnjo« tako kot v podjetju, naj se zamisli nad trajanjem študija posameznega študenta v primerjavi s proizvodnim ciklom v podjetju. Stroj lahko izključiš in zmanjšaš stroške v trenutku – kako pa naj »izključimo« študijske programe, za katere imajo študenti zakonsko pravico, da tudi zaključijo, kar so vpisali? In univerza ima zakonsko dolžnost, da programe v celoti izvede! Univerza pač ni fabrika in naše gospodarjenje je precej drugačno, kot tisto v podjetjih. Da ne omenjamo smisla nižanja sredstev za visoko šolstvo in znanost. Ali kdo pozna dobro podjetje, ki je ob zniževanju vlaganja v znanje in razvoj ostalo uspešno? Kdo potemtakem slabo gospodari – univerza ali država?

Ne bom pa trdil, da na univerzi ni rezerv, kreativnih, intelektualnih, organizacijskih, motivacijskih. Pa tudi napake kdaj delamo, nismo nezmotljivi. Ekspanzija fakultet in študijskih programov je že bila ena takšnih, da izkoriščevalskih podjetij niti ne omenjam. Vendar se trudimo spremeniti kurz, gradimo sistem vzvodov, ki bo izboljšal naše delovanje, gradimo kulturo kakovosti in verjamemo, da je to mogoče. Zaenkrat še verjamem, da je tudi zaupanje mogoče. Sem na položaju, ko to moram verjeti. In ker je le z medsebojnim zaupanjem mogoče dobro sodelovanje. Če pade zaupanje, ostanejo manipulacije, triki, zakulisna preigravanja in ostale družabne in politične igre, ki pa jim nisem naklonjen. Verjamem namreč v akademske vrednote, v univerzalne etične vrednote, ki so nujni temelj dobre univerze in dobre države. Morda sem naiven... ne vem, a na eni od univerz, kjer sem gostoval kot profesor, temu pravijo iskrenost. In v iskrenost globoko verjamem. V iskrenost misli, besed in dejanj. Brez iskrenosti ni ne dobrega raziskovanja, ne dobrega poučevanja in ne dobre univerze. Če je dobra Univerza v Mariboru naš skupen cilj, dobro, če ne, se bomo mi zanj vsekakor borili.