Smo na istem bregu?
Čeprav nisem ravno navdušen nad tem, da posmezni dekani naše univerze neposredno javnosti predstavljajo finančne težave, v katerih so se znašli pa jih po drugi strani povsem razumem, saj so odraz nevzdržnih finančnih pogojev, v katerih nekatere fakultete ne bodo več mogle izvajati zakonsko določenih obveznosti – plačevanja dela svojih profesorjev in asistentov za izvajanje akreditiranih študijskih programov. Seveda nas vse skrbi za posledice, saj se sprašujemo, kako naj v takšnih pogojih, ko se nam dodeljuje precej manj sredstev, kot znaša zmanjšanje plač javnih uslužbencev, ohranjamo osnovne standarde kakovosti. Delovati pa je začel tudi preživetveni nagon.
Tako minister Turk, kot direktor Rončević s svojim začudenjem nad težavami posamezne fakultete (konkretno Fakultete za naravoslovje in matematiko) v okviru avtonomne univerze kažeta očitno nerazumevanje organiziranosti univerz v Sloveniji, ali vsaj nepoznavanje pestre zgodovine financiranja univerz v zadnjih desetih letih. Do leta 2004 je država delila univerzam sredstva glede na pedagoške obremenitve učiteljev, od takrat do leta 2011 pa v vse večji meri po številu študentov in diplomantov. V letu 2011 so se sredstva razdelila glede na leto 2010, posebej pa so se upoštevali novi programi. Če menita, da je mogoče javno univerzo z 20.000 študenti in 2000 zaposlenimi v takšnih spremembah pogojev financiranja obračati kot majhno jadrnico v spremenljivem vetru, bi jima res privoščil rektorsko vlogo za kakšno leto. Temu, kar je država počela s financiranjem univerz, lahko mirno rečemo eksperimentiranje in vivo. In to brez anastezije. Predlog sprememb uredbe o financiranju pa že meji na vivisekcijo. Da naj bo financiranje javnih univerz določeno z zakonom, je v Ustavi zapisano z jasnim namenom stabilizacije pogojev za delovanje univerz. Ustavno sodišče je celo posebej zahtevalo, da se namesto Uredbe o financiranju visokega šolstva pripravi ustrezen zakon, a ta projekt je očitno obležal v kakšni omari, čeprav je rok že davno potekel. Kolegi na sosednjih avstrijskih univerzah se o financiranju z državo dogovarjajo za 3 leta vnaprej, mi še danes ne vemo, kaj bomo dobili v letu 2012! In kako naj, spoštovani minister Turk, dobro gospodarimo v razmerah, ko sploh ne vemo s čim oz. s koliko gospodarimo?
Že mesece dobivamo s pristojnega ministrstva informacije o tem, za koliko se bo zmanjšalo financiranje v letu 2012 in da naj začnemo varčevati. Potem članice seznanimo s predvidenimi znižanimi sredstvi in te seveda takoj izračunajo, kaj to zanje pomeni. In ko ena med njimi glasno pove, da tako ne bo šlo, direktor Rončević napiše, da so takšne izjave pač nerodne, saj se nas avgusta varčevalni ukrepi sploh še ne bodo dotaknili, ker denar dobivamo še po starem. Khm… gospod Rončević, ali naj torej po vašem mirno počakamo na tisti mesec, ko bomo dobili le še ostanek letnega zneska? Naj vam pojasnim. Na letni ravni je napovedano znižanje sredstev iz Uredbe o financiranju visokega šolstva za Univerzo v Mariboru -6,46% (namesto zvišanja zaradi novih letnikov za dobro polovico tega odstotka!). S tem ste, upam, seznanjeni. Ker dobivamo dvanajstine še po starem to pomeni, da bodo od trenutka, ko bo začela veljati sprememba uredbe, dvanajstine bistveno nižje. Če bi začela sprememba uredbe veljati avgusta, bi znašale dvanajstine za preostale mesece le še slabih 85% dosedanjih, če se bo to zgodilo npr. oktobra pa le še 74%. Takšen šok bo univerza težko prenesla, zato se tako intenzivno pripravljamo nanj že sedaj.
Minister Turk je na tiskovni konferenci med drugim dejal “Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in procenta enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje.” Tak pogled me skrbi, saj minister očitno izenačuje državni pomen javnega in zasebnega šolstva. Ali ni prva dolžnost ministra skrbeti za javno visoko šolstvo? In ali niso koncesije za privatno šolstvo mišljene za področja, ki jih javno ne pokriva? Zakaj torej država še naprej plačuje izvajanje programov na privatnih visokošolskih institucijah, ki jih že izvajajo javne univerze? In to celo suficitarne poklice? Država skratka plačuje privatnim visokošolskim institucijam za izobraževanje diplomantov, ki jih ta ista država ne potrebuje.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da delujejo privatne visokošolske institucije v bistveno bolj fleksibilnih pogojih, same določajo (dodatne) šolnine, višine plač, ne ovira jih množica zakonov in pravil, ki veljajo za univerze. Temu lahko mirno rečemo nelojalna konkurenca. In razmetavanje državnega denarja.
Da se privatne visokošolske institucije ne pritožujejo pa ni čudno. Le za primer: ena med njimi bo z devetimi sprejetimi projekti iz razpisa za sofinanciranje vključevanja zunanjih strokovnjakov v bolonjski proces (in prav zanima me, kako jih bodo izvedli in ali jih bo sploh kdo vprašal o tem) v letu 2012 skupaj prejela od države dobrih 40% več sredstev, kot jih je v letu 2011. Imajo pa, kot že rečeno, tudi bistveno manj omejitev pri poslovanju. Ja, znajo dobro poskrbeti zase.
Absolutno zavračam opreproščeno izjavo ministra Turka, da je za kritično stanje na Univerzi v Mariboru krivo slabo gospodarjenje. Z bistveno manj kot univerze, s katerimi naj bi se primerjali (in se tudi želimo!), ustvarimo precej več! In da so diplomanti zaposljivi kaže dejstvo, da jih severni sosedje prav radi zaposlujejo. Pri tem so razen ene fakultete imele prav vse v lanskem letu z izvajanjem rednih javnih študijskih programov več stroškov kot prihodkov, na univerzi v celoti je bil primanjkljaj 3%, če bi vse izvajali po vseh normativih pa je podfinanciranje 30%! Pri čemer je na UM razmerje med študenti in pedagoškimi delavci 20, kar je za tretjino nad povprečjem OECD in približno trikrat večje kot na Tehniški univerzi v Gradcu. Pri tem smo lansko leto za stroške dela porabili 88% vseh sredstev, ki jih dobimo iz Uredbe o financiranju visokega šolstva, letos pa jih bomo krepko čez 90%. Za primerjavo, na dobro delujočih univerzah porabijo za stroške dela pod 50% prihodkov.
Torej smo pregreti do skrajnosti in rezerv ni več. Če kdo meni, da lahko v visokem šolstvu spremeni »proizvodnjo« tako kot v podjetju, naj se zamisli nad trajanjem študija posameznega študenta v primerjavi s proizvodnim ciklom v podjetju. Stroj lahko izključiš in zmanjšaš stroške v trenutku – kako pa naj »izključimo« študijske programe, za katere imajo študenti zakonsko pravico, da tudi zaključijo, kar so vpisali? In univerza ima zakonsko dolžnost, da programe v celoti izvede! Univerza pač ni fabrika in naše gospodarjenje je precej drugačno, kot tisto v podjetjih. Da ne omenjamo smisla nižanja sredstev za visoko šolstvo in znanost. Ali kdo pozna dobro podjetje, ki je ob zniževanju vlaganja v znanje in razvoj ostalo uspešno? Kdo potemtakem slabo gospodari – univerza ali država?
Ne bom pa trdil, da na univerzi ni rezerv, kreativnih, intelektualnih, organizacijskih, motivacijskih. Pa tudi napake kdaj delamo, nismo nezmotljivi. Ekspanzija fakultet in študijskih programov je že bila ena takšnih, da izkoriščevalskih podjetij niti ne omenjam. Vendar se trudimo spremeniti kurz, gradimo sistem vzvodov, ki bo izboljšal naše delovanje, gradimo kulturo kakovosti in verjamemo, da je to mogoče. Zaenkrat še verjamem, da je tudi zaupanje mogoče. Sem na položaju, ko to moram verjeti. In ker je le z medsebojnim zaupanjem mogoče dobro sodelovanje. Če pade zaupanje, ostanejo manipulacije, triki, zakulisna preigravanja in ostale družabne in politične igre, ki pa jim nisem naklonjen. Verjamem namreč v akademske vrednote, v univerzalne etične vrednote, ki so nujni temelj dobre univerze in dobre države. Morda sem naiven... ne vem, a na eni od univerz, kjer sem gostoval kot profesor, temu pravijo iskrenost. In v iskrenost globoko verjamem. V iskrenost misli, besed in dejanj. Brez iskrenosti ni ne dobrega raziskovanja, ne dobrega poučevanja in ne dobre univerze. Če je dobra Univerza v Mariboru naš skupen cilj, dobro, če ne, se bomo mi zanj vsekakor borili.
Avtonomija univerz pri razdeljevanju sredstev
Tako minister Turk, kot direktor Rončević s svojim začudenjem nad težavami posamezne fakultete (konkretno Fakultete za naravoslovje in matematiko) v okviru avtonomne univerze kažeta očitno nerazumevanje organiziranosti univerz v Sloveniji, ali vsaj nepoznavanje pestre zgodovine financiranja univerz v zadnjih desetih letih. Do leta 2004 je država delila univerzam sredstva glede na pedagoške obremenitve učiteljev, od takrat do leta 2011 pa v vse večji meri po številu študentov in diplomantov. V letu 2011 so se sredstva razdelila glede na leto 2010, posebej pa so se upoštevali novi programi. Če menita, da je mogoče javno univerzo z 20.000 študenti in 2000 zaposlenimi v takšnih spremembah pogojev financiranja obračati kot majhno jadrnico v spremenljivem vetru, bi jima res privoščil rektorsko vlogo za kakšno leto. Temu, kar je država počela s financiranjem univerz, lahko mirno rečemo eksperimentiranje in vivo. In to brez anastezije. Predlog sprememb uredbe o financiranju pa že meji na vivisekcijo. Da naj bo financiranje javnih univerz določeno z zakonom, je v Ustavi zapisano z jasnim namenom stabilizacije pogojev za delovanje univerz. Ustavno sodišče je celo posebej zahtevalo, da se namesto Uredbe o financiranju visokega šolstva pripravi ustrezen zakon, a ta projekt je očitno obležal v kakšni omari, čeprav je rok že davno potekel. Kolegi na sosednjih avstrijskih univerzah se o financiranju z državo dogovarjajo za 3 leta vnaprej, mi še danes ne vemo, kaj bomo dobili v letu 2012! In kako naj, spoštovani minister Turk, dobro gospodarimo v razmerah, ko sploh ne vemo s čim oz. s koliko gospodarimo?
Že mesece dobivamo s pristojnega ministrstva informacije o tem, za koliko se bo zmanjšalo financiranje v letu 2012 in da naj začnemo varčevati. Potem članice seznanimo s predvidenimi znižanimi sredstvi in te seveda takoj izračunajo, kaj to zanje pomeni. In ko ena med njimi glasno pove, da tako ne bo šlo, direktor Rončević napiše, da so takšne izjave pač nerodne, saj se nas avgusta varčevalni ukrepi sploh še ne bodo dotaknili, ker denar dobivamo še po starem. Khm… gospod Rončević, ali naj torej po vašem mirno počakamo na tisti mesec, ko bomo dobili le še ostanek letnega zneska? Naj vam pojasnim. Na letni ravni je napovedano znižanje sredstev iz Uredbe o financiranju visokega šolstva za Univerzo v Mariboru -6,46% (namesto zvišanja zaradi novih letnikov za dobro polovico tega odstotka!). S tem ste, upam, seznanjeni. Ker dobivamo dvanajstine še po starem to pomeni, da bodo od trenutka, ko bo začela veljati sprememba uredbe, dvanajstine bistveno nižje. Če bi začela sprememba uredbe veljati avgusta, bi znašale dvanajstine za preostale mesece le še slabih 85% dosedanjih, če se bo to zgodilo npr. oktobra pa le še 74%. Takšen šok bo univerza težko prenesla, zato se tako intenzivno pripravljamo nanj že sedaj.
Javno in zasebno visoko šolstvo
Minister Turk je na tiskovni konferenci med drugim dejal “Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in procenta enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje.” Tak pogled me skrbi, saj minister očitno izenačuje državni pomen javnega in zasebnega šolstva. Ali ni prva dolžnost ministra skrbeti za javno visoko šolstvo? In ali niso koncesije za privatno šolstvo mišljene za področja, ki jih javno ne pokriva? Zakaj torej država še naprej plačuje izvajanje programov na privatnih visokošolskih institucijah, ki jih že izvajajo javne univerze? In to celo suficitarne poklice? Država skratka plačuje privatnim visokošolskim institucijam za izobraževanje diplomantov, ki jih ta ista država ne potrebuje.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da delujejo privatne visokošolske institucije v bistveno bolj fleksibilnih pogojih, same določajo (dodatne) šolnine, višine plač, ne ovira jih množica zakonov in pravil, ki veljajo za univerze. Temu lahko mirno rečemo nelojalna konkurenca. In razmetavanje državnega denarja.
Da se privatne visokošolske institucije ne pritožujejo pa ni čudno. Le za primer: ena med njimi bo z devetimi sprejetimi projekti iz razpisa za sofinanciranje vključevanja zunanjih strokovnjakov v bolonjski proces (in prav zanima me, kako jih bodo izvedli in ali jih bo sploh kdo vprašal o tem) v letu 2012 skupaj prejela od države dobrih 40% več sredstev, kot jih je v letu 2011. Imajo pa, kot že rečeno, tudi bistveno manj omejitev pri poslovanju. Ja, znajo dobro poskrbeti zase.
Slabo gospodarjenje univerz?
Absolutno zavračam opreproščeno izjavo ministra Turka, da je za kritično stanje na Univerzi v Mariboru krivo slabo gospodarjenje. Z bistveno manj kot univerze, s katerimi naj bi se primerjali (in se tudi želimo!), ustvarimo precej več! In da so diplomanti zaposljivi kaže dejstvo, da jih severni sosedje prav radi zaposlujejo. Pri tem so razen ene fakultete imele prav vse v lanskem letu z izvajanjem rednih javnih študijskih programov več stroškov kot prihodkov, na univerzi v celoti je bil primanjkljaj 3%, če bi vse izvajali po vseh normativih pa je podfinanciranje 30%! Pri čemer je na UM razmerje med študenti in pedagoškimi delavci 20, kar je za tretjino nad povprečjem OECD in približno trikrat večje kot na Tehniški univerzi v Gradcu. Pri tem smo lansko leto za stroške dela porabili 88% vseh sredstev, ki jih dobimo iz Uredbe o financiranju visokega šolstva, letos pa jih bomo krepko čez 90%. Za primerjavo, na dobro delujočih univerzah porabijo za stroške dela pod 50% prihodkov.
Torej smo pregreti do skrajnosti in rezerv ni več. Če kdo meni, da lahko v visokem šolstvu spremeni »proizvodnjo« tako kot v podjetju, naj se zamisli nad trajanjem študija posameznega študenta v primerjavi s proizvodnim ciklom v podjetju. Stroj lahko izključiš in zmanjšaš stroške v trenutku – kako pa naj »izključimo« študijske programe, za katere imajo študenti zakonsko pravico, da tudi zaključijo, kar so vpisali? In univerza ima zakonsko dolžnost, da programe v celoti izvede! Univerza pač ni fabrika in naše gospodarjenje je precej drugačno, kot tisto v podjetjih. Da ne omenjamo smisla nižanja sredstev za visoko šolstvo in znanost. Ali kdo pozna dobro podjetje, ki je ob zniževanju vlaganja v znanje in razvoj ostalo uspešno? Kdo potemtakem slabo gospodari – univerza ali država?
Ne bom pa trdil, da na univerzi ni rezerv, kreativnih, intelektualnih, organizacijskih, motivacijskih. Pa tudi napake kdaj delamo, nismo nezmotljivi. Ekspanzija fakultet in študijskih programov je že bila ena takšnih, da izkoriščevalskih podjetij niti ne omenjam. Vendar se trudimo spremeniti kurz, gradimo sistem vzvodov, ki bo izboljšal naše delovanje, gradimo kulturo kakovosti in verjamemo, da je to mogoče. Zaenkrat še verjamem, da je tudi zaupanje mogoče. Sem na položaju, ko to moram verjeti. In ker je le z medsebojnim zaupanjem mogoče dobro sodelovanje. Če pade zaupanje, ostanejo manipulacije, triki, zakulisna preigravanja in ostale družabne in politične igre, ki pa jim nisem naklonjen. Verjamem namreč v akademske vrednote, v univerzalne etične vrednote, ki so nujni temelj dobre univerze in dobre države. Morda sem naiven... ne vem, a na eni od univerz, kjer sem gostoval kot profesor, temu pravijo iskrenost. In v iskrenost globoko verjamem. V iskrenost misli, besed in dejanj. Brez iskrenosti ni ne dobrega raziskovanja, ne dobrega poučevanja in ne dobre univerze. Če je dobra Univerza v Mariboru naš skupen cilj, dobro, če ne, se bomo mi zanj vsekakor borili.
Komentarji
Objavite komentar