UM.si [mind.youare]

Obstaja ideal Univerze in obstaja ideal demokracije. Koliko se jima lahko približamo in koliko ju lahko povežemo je odvisno od naše širine razumevanja in delovanja. Ter od zakonov in predpisov, ki predstavljajo formalizacijo družbenih pravil in norm, osnovano na mešanici idealov in prakse. Tudi rektor glede na zakon ni prvi med enakimi, kot si akademsko in demokratično idealno predstavljamo, temveč združuje v eni osebi več različnih vlog in odgovornosti: je delodajalec, varuh zakonitosti (pri čemer ne pozabimo, da pravo žal ne pomeni nujno pravičnosti), akademski starešina, direktor, predstavnik univerze, predsednik Senata univerze in še kaj. Nekatere odgovornosti in vloge so včasih celo nasprotujoče. Tak primer je bilo sprejemanje odločitve o predlogu Akademskega zbora Filozofske fakultete za razrešitev dekana. Če bi v vlogi akademskega starešine dekana razrešil, ga v vlogi varuha zakonitosti ne smem. Povsem legitimno in legalno je, da Akademski zbor poda predlog razrešitve, vendar

Spoštovani visoki gostje, spoštovana akademska skupnost, Pravkar smo otvorili  pomembno pridobitev naše univerze. Verjamem da bo v novi stavbi Medicinska fakulteta razvila kakovost poučevanja in raziskovanja, ki nam bo vsem za zgled. Naloga vodstva univerze pa je, da takšne pogoje za študij in delo zagotovi vsem fakultetam. Zato načrtujemo laboratorijski kompleks, ki je del projekta inovativnih odprtih tehnologij in bo še tesneje povezal med seboj fakultete in celotno univerzo s širšim gospodarskim, raziskovalnim in družbenim okoljem. V javni razpravi so smernice strategije razvoja Univerze v Mariboru, ki vsebujejo mnoge premišljene vzvode, sugestije evalvatorjev tako Evropske zveze univerz, kot NAKVIS, ki so nas obiskali v prvi polovici leta, izboljšave, ki so nastale kot posledica samoevalvacij in seveda predlogov vseh vas, drage kolegice in kolegi, ki vam je mar za razvoj univerze. Vendar me razvoj naše univerze skrbi, saj je takšnih posameznikov malo. Več je tistih, ki se na vr

Zadnja dogajanja na naši univerzi in burni odzivi nekaterih kolegic in kolegov na sklep Senata UM, ki je predvidel razpis le tistih programov 2. stopnje, ki jih zmoremo na tak ali drugačen način tudi finančno pokriti, so me navedle k ponovnemu razmišljanje o smislu in poslanstvu Univerze. Predvsem z vidika zaposlenih. In z vidika enakopravnosti. Dodatno me je k temu spodbudila prošnja ministra Pikala, »naj ne izvajam kakršnihkoli diskriminatornih ukrepov in naj se držim delovnopravne zakonodaje«. Začnimo z vprašanjem ali smo visokošolski učitelji in sodelavci javni uslužbenci? Zakon pravi, da smo. Ali smo delavci v tradicionalnem odnosu delavec – delodajalec? Sindikati gledajo v glavnem skozi to prizmo. Toda če smo klasični javni uslužbenci, delavci, ki izvršujemo delo, kot nam ga nalaga delodajalec, potem moramo takoj uvesti registracijo prisotnosti na delovnem mestu in poskrbeti, da bo vsakdo na delovnem mestu 40 ur na teden in da bo v tem okviru opravil vse zahtevane obveznosti.

Pred 20 leti smo si, verjetno večina med nami, mislili, tako, zdaj imamo svobodo, demokracijo, pravno državo in se lahko posvetimo svojemu delu. Pa ni tako preprosto! Mislili smo, da jasno zapisana ustava in zakoni, ki imajo za cilj dobrobit posameznika in družbe, zadostujejo za to, da bomo lahko delali pošteno in pravično. In to smo pričakovali tudi od vseh drugih. Pa ni tako preprosto! Verjeli smo, da je znanje tista vrednota, ki jo je treba bolje negovati in razvijati, saj le na znanju lahko gradimo stabilna podjetja, učinkovite javne storitve in sposobno javno upravo. A ni tako preprosto! Danes vemo, da si moramo za pravično in pošteno družbo prizadevati vsak dan! Se izpostaviti, se aktivno vključiti in se za vrednote tudi boriti, če je treba. Ljudje protestirajo in stavkajo zato, ker nepravičnost boli, ker boli aroganca ob premnogih zlorabah položajev, ker dobro vemo, da klientelizem državo slabi. Zdaj vemo, da s tem, ko smo v nekaj verjeli, tega še nismo dosegli. Da zgol

V Sloveniji se univerze opiramo na Nacionalni program visokega šolstva, ki je edini uradni dokument, ki smo se ga dolžni držati pri načrtovanju in izvajanju študijskih programov. V uvodnem delu NPVŠ ugotavlja, da »izobraženost slovenske populacije na terciarni ravni ne zadošča ambicioznim projekcijam potreb naše družbe«, pa tudi, da »v primerjavi z razvitejšimi državami Evropske unije ali z državami OECD zaostajamo v izdatkih za visoko šolstvo in za znanstveno raziskovanje«. Glede financiranja NPVŠ zagotavlja »Za visokošolsko in znanstvenoraziskovalno dejavnost bomo namenili mednarodno primerljiv delež BDP, kar pomeni, da se morajo povečati celotna sredstva za visokošolsko dejavnost. Pri tem bodo jasno določene vloge in cilji visokošolskih institucij.« Komunikacija s pristojnim ministrom in vlado Po dobrega pol leta operativnih in kriznih sestankov pri ministru Turku smo oktobra 2012 rektorji zahtevali jasne smernice razvoja Visokega šolstva, saj so bili ukrepi in drastično zman

V akademski skupnosti Univerze v Mariboru obstaja vrsta razlag o tem, kakšna naj bi bila prihodnost naše Univerze in kako naj bi si jo vodstvo predstavljalo in jo uresničevalo. Nekatere govorice o tem so prav neverjetne in spominjajo na otroško igrico Pokvarjeni telefon. Še najpogosteje se razvojni načrti mešajo z varčevalnimi ukrepi, zato najprej o tem. Že v programu Za svobodno Univerzo sem leta 2010 navedel izhodišča in cilje, ki jim je kasneje sledil razvojni program UM, povzet v shemi sistema razvojnih vzvodov . Temu načrtu dosledno sledimo. Na nekaterih področjih bolj uspešno (npr. pri učinkovitejši stimulaciji ustvarjalnosti in inovacij ali pri prenovi IT podpore), pri drugih se zatika (npr. pri dinamični strukturi delovne obremenitve, ki smo jo formalizirali v predlogu novih Meril za vrednotenje dela), pri tretjih se je ustavilo (npr. pri razvojno usmerjenih merilih za razporejanje sredstev po fakultetah), nekateri razvojni vzvodi pa še čakajo, da pridejo na vrsto. Prepričan

Minilo je viharno leto, v katerem smo na univerzi doživeli šok, kakršnega visoko šolstvo v Sloveniji še ni doživelo. Pa ne gre le za visoko šolstvo in ne gre le za znanost. Ni bilo mogoče spregledati zablod naše družbe, v katerih je vse večje razslojevanje velik del prebivalstva potisnilo preko roba dostojnega življenja, vse manjši del pa v prav tako pogubno iluzijo bogastva. Svet vse bolj izgublja ravnotežje. Univerza je imela v vseh stoletjih svojega obstoja predvsem nalogo, da razsvetljuje temo neznanja. Univerza ni priročna fabrika diplomantov, ki zgolj izobražuje za poklic. Ne! Zavezana je iskanju. Iskanju resnice in kritični refleksiji. Dolžna je razsvetljevati! Toda kako naj univerza deluje v okolju, ki je polno nedoslednosti, sebičnosti in korupcije? Kjer je nastavljanje ljudi na ključna, odgovorna mesta predvsem glede na to, čigavi so, in ne glede na njihove sposobnosti, postalo nekaj vsakdanjega in običajnega? In kjer je, navkljub kritiki takšnega klientelizma, postalo ob