nedelja, 13. januar 2013

Razvoj visokega šolstva v Sloveniji 2012-2013 (in potem... kar bo še ostalo)

V Sloveniji se univerze opiramo na Nacionalni program visokega šolstva, ki je edini uradni dokument, ki smo se ga dolžni držati pri načrtovanju in izvajanju študijskih programov. V uvodnem delu NPVŠ ugotavlja, da »izobraženost slovenske populacije na terciarni ravni ne zadošča ambicioznim projekcijam potreb naše družbe«, pa tudi, da »v primerjavi z razvitejšimi državami Evropske unije ali z državami OECD zaostajamo v izdatkih za visoko šolstvo in za znanstveno raziskovanje«. Glede financiranja NPVŠ zagotavlja »Za visokošolsko in znanstvenoraziskovalno dejavnost bomo namenili mednarodno primerljiv delež BDP, kar pomeni, da se morajo povečati celotna sredstva za visokošolsko dejavnost. Pri tem bodo jasno določene vloge in cilji visokošolskih institucij.«


Komunikacija s pristojnim ministrom in vlado


Po dobrega pol leta operativnih in kriznih sestankov pri ministru Turku smo oktobra 2012 rektorji zahtevali jasne smernice razvoja Visokega šolstva, saj so bili ukrepi in drastično zmanjševanje financiranja, ki jih je uvajalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ), v popolnem nasprotju s smernicami NPVŠ. Prosili smo, da nam svoje načrte razložijo predstavniki Vlade, ne le pristojni minister, saj se je le-ta pri vseh prejšnjih sestankih (in ukrepih) skliceval na robne pogoje, ki jih ni postavil on, temveč Vlada, predvsem pa minister za finance. Torej smo predlagali sestanek z ministrskim predsednikom, ministrom za finance in ministrom, pristojnim za visoko šolstvo. Pred tem sestankom se nismo bili več pripravljeni pogovarjati o podrobnostih nečesa, česar sploh ne poznamo, in tudi o številu razpisnih mest ne.


Prvi sestanek na temo Načrt razvoja VŠ je bil 23.10.2012 na MIZKŠ. Prisoten je bil le minister Turk, ki je povedal, da drugih ministrov ne bo. Povedal pa je, da je načrt razvoja VŠ zapisan v NPVŠ in koalicijski pogodbi. Ker koalicijska pogodba ni nacionalni dokument, torej za univerze še vedno velja NPVŠ. Vlada bi seveda lahko predlagala spremembe tega nacionalnega programa, ki bi bile v skladu z njeno koalicijsko pogodbo, a tega ni storila. Odgovor ministra pa seveda ni bil dosleden, saj dejanja niso ustrezala usmeritvam NPVŠ in še danes ne.

Na drugem sestanku 8.11.2012 sta bila razen resornega ministra prisotna še minister za finance in minister za javno upravo. Sporočilo je bilo, treba je varčevati. In to je bilo vse. Lahko smo le ponovno ugotovili, da vlada nima načrta razvoja VŠ, ki bi bil v skladu s finančnimi rezi, pa tudi ne analiz posledic svojih ukrepov. Po drugi strani se minister na načrt izobraževalne dejavnosti za leto 2013, ki smo ga univerze poslale na MIZKŠ 25.10.2012, ni odzval z nobeno pripombo na število razpisanih mest, čeprav bi naj prav to bila tista operativna tema, o kateri naj bi se pogovarjali pa se rektorji nismo hoteli, dokler nam ne bo predstavljen načrt Vlade o razvoju visokega šolstva v Sloveniji.


Število vpisnih mest je strateško vprašanje


Tudi načrtovanje vpisnih mest je namreč pomembno strateško vprašanje, pri katerem moramo upoštevati, kakšne bodo potrebe družbe in gospodarstva čez 4 leta in več, ko bodo jutri vpisani bruci zaključili študij. Pa tudi, kakšni so nacionalni in regionalni načrti razvoja, mednarodni trendi in razvojne napovedi. Zgolj stanje na Zavodu za zaposlovanje še zdaleč ne zadostuje. Razen tega je vprašanje števila razpisnih mest na univerzah povezano s strukturo celotnega šolstva. Danes je očitno, da smo v Sloveniji prehitro povečevali delež vpisa na gimnazije in na univerze, ob tem celo ustanavljali še nove, predvsem t.i. privatne fakultete (ki to po mojem prepričanju niso, dokler prejemajo javna sredstva), zanemarjali pa tako strokovne srednje kot strokovne višje šole. Univerze same tega problema ne moremo rešiti in se, priznam, v veliki meri zgolj prilagajamo dnevnim razmeram - podobno kot se v razmerah negotovosti odziva katerikoli sistem. Zato je naš predlog, postaviti jasne cilje, kakšno izobrazbeno strukturo potrebujemo (tako na nacionalni, kot na regionalni ravni), v kolikšnem času jo lahko dosežemo, ob določenem standardu kakovosti seveda, in koliko časa potrebujemo za prestrukturiranje. Univerze so zelo občutljive na hitre spremembe (prvostopenjski programi trajajo vsaj 3 leta!) in v kratkem času lahko z nepremišljenimi spremembami uničimo njihove najžlahtnejše dele. Zato je nujno treba hkrati ne le ohranjati, ampak razvijati kakovost na vseh ravneh, še posebej tam, kjer se je v zadnjih letih relativno najmanj vlagalo – v visoko šolstvo.

V svetu spremembe v visokem šolstvu (pa naj gre za prestrukturiranje, spreminjanje načina ali višine financiranja ali spreminjanje programov) skrbno načrtujejo, saj imajo takšne spremembe dolgoročne posledice. V Sloveniji Vlada okoliščine spreminja čez noč, brez analiz posledic, edini cilj pa je varčevanje. Za vsako ceno - in cena bo zelo visoka! Sprašujem se, zakaj tako vneto klestimo sami po sebi (morda bi morali odpreti novo smer študija »psihologija države«, a kaj, ko za humanistiko ni posluha). Razen na državni ravni, se po svetu skrbno načrtuje tudi na univerzitetni. Univerze svoje smernice običajno določijo v obliki poslanstva in vizije ter se nato po njih tudi ravnajo. To poskušamo tudi na UM. A ni toliko zahtevno oblikovati jasno poslanstvo in vizijo, veliko težje ju je udejanjati v takšnih negotovih razmerah, v kakršnih živimo danes v naši državi.

Dinamične spremembe okoliščin seveda vplivajo tudi na reakcije univerz. Na UM smo v letu 2012 izdelali podrobno analizo študijskih programov in se lotili odpravljanja podvajanj vsebin (tako na ravni predmetov, kot programov), vpisna mesta smo za 12/13 zmanjšali za 14%, za 13/14 pa še za dodatnih 8%, pri čemer je treba opozoriti, da zmanjšanje števila razpisnih mest na večini programov humanistike in družboslovja nima pomembnega finančnega učinka - ta je veliko večji na tehniki, kjer se z zmanjšanjem števila študentov zmanjša število skupin pri laboratorijskih vajah, zato so tam tudi zniževali število razpisnih mest, nekaj slabo zasedenih programov v naslednjem letu pa ne bomo razpisali. Spremembe razpisnih mest med letoma 12/13 in 13/14 pregledno prikazuje diagram:


Diagram kaže tudi zapolnjenost programov po fakultetah. Razen na treh, število vpisanih študentov v letu 12/13 res ni presegalo števila razpisanih mest, a tudi na družboslovju in humanistiki razlika do števila razpisanih mest ni bila velika. Tudi v zadnjih nekaj letih se vpisne številke na rednem študiju niso dosti spreminjale. Zato v zahtevi po nižanju razpisnih mest sploh ne vidimo bistvenega problema univerz - razen seveda v načinu, saj smo prejeli zahtevo 21.12.2012 popoldan, zadnji petek pred prazničnimi kolektivnimi dopusti.


Financiranje javnih študijskih programov javnih univerz


Veliko večji problem univerz, kot število vpisnih mest, je nezadostno financiranje javnih študijskih programov. Strinjam se, da je njihovo število smiselno zmanjšati, vendar je to treba narediti premišljeno in v dovolj dolgem času. Tako pa se kar sama vsiljuje primera s kmetom, ki je učil osla stradati. Ob tem se tudi sprašujem, zakaj v krizi država še vedno financira programe na področju družboslovja in humanistike na t.i. privatnih fakultetah. Preseneča me, da si lahko v kriznih časih privoščimo tak luksuz diverzitete. Ko smo npr. rektorja TU Graz vprašali, kako je tam urejeno financiranje privatnih univerz, se je začudil vprašanju, saj privatne univerze pač nimajo prav nobene zveze z državnim proračunom.

Na Univerzi v Mariboru povsem razumemo, da je potrebno varčevati, vendar je pri tem treba upoštevati razmere. Že v letu 2011 so bili na UM stroški dela (v okviru javnih študijskih programov) 81% sredstev iz Uredbe, vsi stroški skupaj pa so za 1% presegali prihodek (na eni od fakultet celo za 12%). Kriti jih je bilo treba iz drugih virov. Razlog je predvsem v uvajanju novih bolonjskih programov, ki zahtevajo več dela s študenti, zraven pa je še dodaten 5. letnik! Namesto več sredstev, ki bi bila potrebna za polno izvajanje vseh javnih programov pa smo nato v letu 2012 na UM dobili 6,5% manj ter tako pristali pri kar 92% porabi za stroške dela in skupno 5% več stroških, kot je bilo prihodkov iz Uredbe. Kljub varčevalnim ukrepom, nižanju plač in upokojevanju. Spodnji diagram prikazuje sredstva, ki jih je UM prejemala za izvajanje javnih študijskih programov od leta 2004 naprej (modra črta), stroške v letih 2004 do 2012 ter napoved za 2013 (zelena črta). Za leto 2013 modra črta prikazuje prvotno napovedana sredstva iz proračuna, rdeča pa vpliv amandmaja, ki ga je sprejel Državni zbor 6.12.2012 in ki zagotavlja dodatnih 16M€, da “bomo zagotovili izvajanje visokošolskega izobraževanja v letu 2013 ter izvedbo programov prve in druge stopnje v zakonskih okvirih.” 


Na UM nadaljujemo z evalvacijo študijskih programov, tudi selekcijo bomo izvedli, izboljšali organizacijo in se prenovili (pravilneje, se prenavljamo). Za to pa potrebujemo čas, zaupanje pa tudi finančne vire. Vse izkušnje drugih držav kažejo tako. Sedaj, ko smo si z veliko argumenti in rezultati analiz negativnih učinkov varčevanja (ki jih ni naredilo pristojno ministrstvo, ampak smo jih izdelali sami) uspeli prepričati Državni zbor, da je z amandmajem predvideni finančni rez za izvajanje študijskih programov v letu 2013 zmanjšal iz -21 na -5M€ (ali v odstotkih iz -8.64 na -2%) pa si minister Turk lasti pravico, da bo sam odločil, kako se bodo ta sredstva razporejala. Skrbi me, da argumentov, ki jih razume velika večina poslancev Državnega zbora, minister Turk ne razume. Še vedno smo torej v negotovosti ali bo visoko šolstvo v letu 2013 prejelo sredstva, kot je to zapisano v amandmaju ali pa bo obveljala ministrova interpretacija in bo 10M€ namenjenih za financiranje znanosti, 6 pa za VŠ. In za univerzitetno okolje takšna negotovost in hitri rezi niso spodbudni, prav obratno, spodkopavajo temelje univerz.
Dodatek 18.2.2013: žal je vlada sklenila, da ne upošteva namena amandmaja in je sredstva iz amandmaja razdelila tako, da bo za izvajanje študijskih programov namenjena le polovica tega zneska (rdeča črta).

Univerza ni fabrika, ki bi lahko čez noč zaprla obrat in odpustila delavce. Vsak študent ima pravico zaključiti študij v programu, v katerega se je vpisal. Študentom torej ne moremo programov »spodmakniti izpod nog« in spremembe programov morajo in smejo biti le postopne in premišljene. Če bi odpustili toliko zaposlenih, kot bi nam to narekoval zmanjšani finančni okvir, kakor si ga je zamislil minister Turk, bi morali v trenutku prekiniti z izvajanjem desetih celotnih triletnih študijskih programov, tega pa seveda ne moremo in ne smemo storiti. To bi bilo približno tako, kot če bi med operacijo odpustili kirurga. Univerza ima pač veliko daljše časovne konstante.


Kaj predlagamo?


Glede programov, razpisnih mest in profilov diplomantov je najprej treba predvideti, kakšna znanja in kakšne profile bomo potrebovali čez 5, 10 in 20 let. Glede na postavljene cilje je nato treba oblikovati načrt razvoja celotnega šolstva, ne le visokega. Te potrebe niso odvisne le od trendov v svetu, ampak morajo biti v prvi vrsti začrtane z našo lastno vizijo – kaj in kakšni hočemo postati kot družba in kot država. Ta vizija nam danes manjka. In kljub krizi, ali pa prav zaradi nje, bi si morali vzeti čas za premislek in oblikovanje jasnih ciljev in nehati brezglavo tekati okoli ter ob tem »z ritjo podirati, kar smo z rokami ustvarili«. V zadnjih 20 letih smo Slovenci padali iz ene skrajne iluzije (druga Švica) v drugo (banana republika). Bili smo kot pijani od svobode (in udara potrošništva) in šele sedaj smo se prebudili iz te omame ter prizadeti opazili, da je vrag vzel šalo in veselje (zraven pa še lep kos skupnega premoženja in kot vse kaže tudi pravno državo). Hkrati se moramo zavedati, da gre pri načrtovanju profilov za povratno zanko, kajti struktura profilov bo sama po sebi dalje vplivala na potrebe (poenostavljeno, če se bomo odločili, da bomo frizerski salon za EU, bomo v nekaj letih postali vrhunski frizerji, ki pa si zagotovo ne bodo vedeli kaj začeti z doktorjem znanosti s področja jedrske fizike).

Glede znanja in spretnosti diplomantov smo si na UM zelo na jasnem (vsaj v vodstvu univerze in večine fakultet), da bo znanje, ki ga bodo potrebovali jutrišnji diplomanti, precej drugačno od včerajšnjega in današnjega. Diplomanti bodo morali imeti dobra temeljna znanja, na tem pa graditi sposobnosti analitičnega spoznavanja problemov ter sintetičnega interdisciplinarnega in timskega načrtovanja in razvijanja rešitev. Ob tem pa dobro razvito kreativnost, inovativnost pa tudi pravo mero podjetništva in etike. Takšni diplomanti ne bodo imeli težav z zaposlitvijo, ne glede na osnovno področje študija. Prav nasprotno. Verjamemo, da bodo prav ti diplomanti doprinesli k bistveno višji dodani vrednosti, s tem pa zagotovili ponovno vzpostavitev stabilnejše blaginje. 

Da bi ta proces pospešili in da bi svoje znanje bolj osmislili pa tudi izzvali, smo na Univerzi v Mariboru ustanovili RAZ:UM, ki že pomaga vzpostavljati trdnejši in širši most med univerzo in njenim okoljem. In to seveda ni edina razvojna aktivnost Univerze v Mariboru, cela vrsta jih je. Jih Slovenija potrebuje? Nehajmo slepomišiti. Odločimo se že enkrat!

1 komentar:

  1. Hvala za pomembne in koristne informacije.
    Rudi Kotnik

    OdgovoriIzbriši