Koliko enakopravnosti imamo?
Zadnja dogajanja na naši univerzi in burni odzivi nekaterih kolegic in kolegov na sklep Senata UM, ki je predvidel razpis le tistih programov 2. stopnje, ki jih zmoremo na tak ali drugačen način tudi finančno pokriti, so me navedle k ponovnemu razmišljanje o smislu in poslanstvu Univerze. Predvsem z vidika zaposlenih. In z vidika enakopravnosti. Dodatno me je k temu spodbudila prošnja ministra Pikala, »naj ne izvajam kakršnihkoli diskriminatornih ukrepov in naj se držim delovnopravne zakonodaje«. Začnimo z vprašanjem ali smo visokošolski učitelji in sodelavci javni uslužbenci? Zakon pravi, da smo. Ali smo delavci v tradicionalnem odnosu delavec – delodajalec? Sindikati gledajo v glavnem skozi to prizmo. Toda če smo klasični javni uslužbenci, delavci, ki izvršujemo delo, kot nam ga nalaga delodajalec, potem moramo takoj uvesti registracijo prisotnosti na delovnem mestu in poskrbeti, da bo vsakdo na delovnem mestu 40 ur na teden in da bo v tem okviru opravil vse zahtevane obveznosti.