nedelja, 07. april 2013

Koliko enakopravnosti imamo?


Zadnja dogajanja na naši univerzi in burni odzivi nekaterih kolegic in kolegov na sklep Senata UM, ki je predvidel razpis le tistih programov 2. stopnje, ki jih zmoremo na tak ali drugačen način tudi finančno pokriti, so me navedle k ponovnemu razmišljanje o smislu in poslanstvu Univerze. Predvsem z vidika zaposlenih. In z vidika enakopravnosti. Dodatno me je k temu spodbudila prošnja ministra Pikala, »naj ne izvajam kakršnihkoli diskriminatornih ukrepov in naj se držim delovnopravne zakonodaje«.

Začnimo z vprašanjem ali smo visokošolski učitelji in sodelavci javni uslužbenci? Zakon pravi, da smo. Ali smo delavci v tradicionalnem odnosu delavec – delodajalec? Sindikati gledajo v glavnem skozi to prizmo. Toda če smo klasični javni uslužbenci, delavci, ki izvršujemo delo, kot nam ga nalaga delodajalec, potem moramo takoj uvesti registracijo prisotnosti na delovnem mestu in poskrbeti, da bo vsakdo na delovnem mestu 40 ur na teden in da bo v tem okviru opravil vse zahtevane obveznosti.

Mislim, da se bo večina kolegic in kolegov strinjala, da se visokošolski učitelji v odnosu do univerze ne počutimo kot klasični delavci. Predvsem zato, ker sami oblikujemo svoje delo. Sami smo oblikovali študijske programe (oziroma sodelovali pri tem), določili vsebino svojih predmetov, didaktične metode in študijske vire, oblike poučevanja, število in vrste kontaktnih ur. Kar je seveda povsem običajno za akademsko okolje univerze. Prav tako smo sami določili pogoje za to, da je nekdo lahko visokošolski učitelj ali sodelavec, in sami smo oblikovali strukturo oz. sistemizacijo delovnih mest, ki zagotavljajo izvajanje študijskih programov. Vse naše predloge je sicer obravnaval senat, a jih je ob ustrezni argumentaciji tudi potrdil. Iniciativa je prihajala s strani »delavcev«. S strani vodstva univerze so praviloma prihajale strateške usmeritve in usklajena pravila.

In potem se pojavijo razlike. Nekateri so svoje predmete zastavili bolj razkošno, drugi so se bolj omejili. Nekatere fakultete so pri strukturi delovnih mest bolj pazile na stroške, druge manj. Nekateri so podvajali vsebine v več predmetih, drugi ne. Nekateri imajo 8 ur predavanj in ob tem namenijo vsaj še 40 ur za osnovno raziskovalno delo, priprave in sodelovanje v delovnih skupinah in komisijah, drugi, ki imajo prav tako 8 kontaktnih ur pa za svoje delo na univerzi ne namenijo skupaj niti 20 ur na teden.

Različnosti med nami


Da zgoraj opisana razlika med učiteljema ni izmišljena, priča dovolj primerov. Verjetno ga ni med nami, ki bi se mu zdelo prav, da oba prejmeta enako plačilo. Pa vendarle ga. In skoraj pravilo je, da se bo tisti drugi boril za svoje z zakoni določene pravice veliko bolj glasno kot prvi. 63. člen ZVIS namreč pravi, da »Neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša...« toliko in toliko ur glede na delovno mesto, in še »Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost.«, povsem natančno pa izračun dodatne tedenske pedagoške obveznosti (t.i. nadobremenitve) določa Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun, ki nadobremenitve iz 63. člena ZVIS obravnava kot delovno uspešnost (natančneje, »delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela: dodatna tedenska pedagoška obveznost za visokošolske učitelje in sodelavce«). Z vsemi temi izračuni in obračuni smo edinstveni v svetu in dovoljujemo, da nas zakoni in uredbe obravnavajo kot mezdne delavce. Ne le dovoljujemo, obešamo se na te zakone in jih zagovarjamo (pravzaprav jih le nekateri).

Vendar se moramo zavedati, da nas tak normativistični in nedosleden odnos do našega dela, ki upošteva le eno dimenzijo, in to veliko bolj natančno kot je smiselno, oddaljuje od bistva Univerze. Zato je eden od razvojnih vzvodov naše univerze (dinamična struktura delovne obremenitve) usmerjen v spremembo Meril za vrednotenje dela, ki bi omogočala celovitejše upoštevanje vseh oblik dela. Žal jih moramo spraviti v škatlo normativov trenutno veljavne zakonodaje, vendar je tudi to mogoče, če se le strinjamo, da je treba delo vrednotiti pravičneje. Enakopravneje. In če se ne bojimo sprememb. Hkrati pripravljamo predloge za spremembo zakonodaje, ki bo visokošolske učitelje in sodelavce končno obravnavala kot odgovorne člane akademske skupnosti in ne kot mezdne delavce. Še posebej bom vesel, če se bodo s tem strinjali tudi sindikati.

Različnosti med fakultetami


Druga vrsta razlik so tiste med fakultetami. Zahteva nekaterih med vami je bila, da naj vse obravnavamo enakopravno, nediskriminatorno, ne glede na to, na kateri fakulteti je kdo zaposlen. Žal vas moram razočarati, toda v sedanjih razmerah to preprosto ni izvedljivo in tudi ne bi bilo pošteno. Posamezne fakultete so se namreč razvijale zelo različno, pri čemer smo bolj ali manj aktivno sodelovali vsi. Razlike med fakultetami so nastale iz več razlogov, med katerimi je tudi različna stopnja samoomejevanja, predvsem glede na razpoložljiva sredstva, posamezne so sanacijo izpeljale že veliko prej, preden je univerzo zajela finančna kriza. Tako so bile nekatere fakultete zelo omejujoče pri nastavljanju na višja delovna mesta ob napredovanju v višjo habilitacijo, druge pa ne. Na nobeni tuji univerzi, ki da kaj nase, ne poznam primera, da bi bila polovica vseh učiteljev rednih profesorjev, pri nas pa so ta razmerja ekstremna in zelo različna, kot je razvidno tudi iz spodnjega diagrama.


Tudi za to uravnoteženje omenjenih razmerij smo predvideli vzvod, ki temelji na drugačnem načinu izbire na delovna mesta. Glavni razlog za spremembo postopka habilitacij pa je, na najodgovornejša mesta izbrati najbolj sposobne izmed vseh, ki se bodo prijavljali na odprte razpise.

Velike razlike nastopajo tudi v deležu administracije. Še en razlog, da ni mogoče vseh fakultet obravnavati enako, oziroma razdeljevati sredstev glede na njihove stroške. Res pa tudi je, da so nekateri razlogi za razlike med finančnimi stanji fakultet, objektivni. V takšnih primerih so nujna dodatna sredstva.


Natančne analize števila kontaktnih ur po programih in fakultetah še nimamo, vendar vemo, da so tudi tu razlike velike. Od študentov lahko hitro zvemo, da jih je preveč, sploh predavanj. In da precej študentov prav zato nekaterih predavanj sploh ne obiskuje, seveda predvsem tistih nezanimivih (ki so jih morda že slišali pri kakšnem drugem predmetu). Brez škode. Če vzamemo za primerjavo eno od danskih univerz in enega od naravoslovnih programov prve stopnje, je kontaktnih ur v prvem letniku približno 500, na tehniki okrog 570 in na humanistiki 300.

Ali naj torej fakultete ne nosijo odgovornosti za svoje finančno stanje? Če naj bo rektor odgovoren za enakopravnost med fakultetami in na njih zaposlenimi kolegicami in kolegi, potem moramo bistveno spremeniti organizacijo univerze in pristojnosti prenesti na rektorat (z rektoratom imam v prvi vrsti v mislih vodstvo univerze, torej organe univerze, rektorja s prorektorji, Senat in Upravni odbor). Sedanje stanje pa zahteva, da fakultete, ki imajo večino dejanskih pristojnosti, prevzamejo tudi ustrezne odgovornosti. S fakulteto pa seveda mislim vse, ki so vključeni v sprejemanje odločitev, in v veliki meri visokošolske učitelje, ki sooblikujejo študijske programe, predlagajo njihove razpise, predlagajo izvolitve in nastavitve na višja delovna mesta in določajo število kontaktnih ur pri svojih predmetih.

Sklep Senata UM


Ali je bil torej sklep Senata UM, ki je od fakultet zahteval odločitev o tem ali bodo programe, ki jih želijo razpisati in kakršne želijo razpisati, tudi izvedle ali pa naj ne razpišejo vseh, sporen? In ali je bil glede na pristojnosti fakultet diskriminatoren? Izjava zaposlenih pomeni dogovor o tem, da bomo razpisane programe izvedli tudi na fakultetah, kjer sredstva ne bodo omogočala, da poplačamo razen osnovnih plač tudi vse nadobremenitve. Ali pomeni takšna izjava izsiljevanje? Morda bi jo v klasični relaciji delavec – delodajalec lahko tako razumeli, toda saj smo vendar Univerza in ne fabrika. Ali pa bi bili raje fabrika? Če je odgovor večine akademske skupnosti da, se opravičujem, da sem razumel odnose na Univerzi drugače, kot delodajalec – delavec. Če bi se raje oklepali črk zakonov, kot delovali v njihovem duhu in v duhu akademskih vrednot, potem zagotovo nisem na pravem mestu in bom brez zadržkov odstopil. Če smo za to, da naredimo boljšo univerzo, na kateri bo vsakdo sprejel svoje odgovornosti in zagnano in ustvarjalno delal zato, da bomo odkrivali nova znanja in spoznanja in jih nesebično prenašali na svoje študente, da bodo bolje izobraženi, da bodo imeli več možnosti v svojem življenju, z njimi pa tudi naša družba in država, potem bom brez pomisleka vztrajal naprej. Smo v prelomnem trenutku in pred nami je veliko izzivov in odločitev.

10 komentarjev:

  1. Nedelja zvečer, asistent popravlja domače naloge prejšnjega tedna in odgovarja študentom na pisma, ...
    in ugotovi, da tudi rektor v tem času razmišlja o problemih na univerzi... No, na hitro, izkoriščam priliko, da prehitim komentarje bolj poklicanih in posvečenih.

    Prosim, da bolj nedvoumno komentirate graf habilitacij (oz. delovnih mest). Glede na deleže se mi zdi, da prikazujete razmerja habilitacij, ne pa delovnih mest (kar bi edino sodilo k besedilu). In habilitacij ni treba problematizirati. V sedanjem sistemu gre le za doseganje meril in lahko smo veseli, če čimveč zaposlenih doseže čimvečja merila. Problem je drugje. Prvič, ni vzdržno (tudi če sistem to dovoljuje), da dosežena habilitacija avtomatično pomeni višje plačano delovno mesto. Drugič, ni pravično, da smo ta problem rešili tako, da smo ga izvajali "dokler zaloge niso pošle", potem pa smo preklopili na zaprt režim, kjer napredovanja v višje plačana delovna mesta niso možna. Rešitev je morda taka (sem jo slišal na hodniku, od drugih, upam, da ste jo tudi vi): plačilo naj ne bo povezano z delovnim mestom ampak s kategorijo dela. Ena ura predavanj na prvi stopnji je toliko in toliko, ne glede na to, ali jo opravi docent ali redni profesor. Ena ura na drugi stopji pa toliko in toliko. Itd. Ni treba izražati v denarju, lahko se uporabi obstoječ sistem urnih obvez. In čemu bi potem sploh služila delovna mesta? Hm, pravniki bodo že kaj zgruntali...

    OdgovoriIzbriši
  2. Primerjanje Fakultet, kot zapiše naš rektor je nekorektno in zavajajoče! Ko nam paše biti javni uslužbenec je tako, ko nam ne paše pa je spet obratno. Floskule o 40 urnem delovniku so povsem nepotrebne na akademski instituciji. Če želi rektor uvesti "štempl uro", tudi prav, samo ne vem kdo bo plačal nadure, ki jih marsikateri opravimo čez 40 ur? Vendar pa vseeno upam na še kanček preostale zdrave pameti na UM, da res ne bomo sprejeli uredbe o "štempl uri", saj se nam bodo domače in tuje akademske institucije samo smejale. Pisanje pravilnikov je prav tako ena velika oslarija, saj s tem sami sebi otežujemo delo. Na tej točki rektorja ne poznam več: ko je kandidiral je obljubljal statut na "dveh listih", zmanjšanje birokracije, ... , sedaj gre vse prav obratno pot. Dajmo sprejeti še 100 pravilnikov, otežimo habilitacijo do nezavesti, da bodo nekateri užaljeni redni profesorji zadovoljili svoj ego - biti po možnosti edini na Fakulteti, otežimo si vsakdanje življenje kot pravi mazohisti, pa nam bo sigurno šlo bolje. Res pravi Slovenci z vsemi nam značilnimi karakteristikami.

    Mislim, da je že skrajni čas, da se odločimo ali bomo imeli integrirano Univerzo ali posamezne Fakultete. Kajti zadnji sklep senata je potrdil, da smo Univerza samostojnih Fakultet takrat, ko je potrebno odgovornost prenesti na dekane in nazadnje še na zaposlene na posameznih Fakultetah, ko pa je potrebno centralistično razporejanje sredstev pa smo naenkrat spet integrirana Univerza. Tako več ne gre. Zato predlagam, da naj senat UM na prvi naslednji seji obravnava - Kaj si sploh želimo? Kako naprej? Narazen ali skupaj? Bomo upoštevali uredbo o financiranju UM ali ne?

    Res žalostno, da naša država financira javne Univerze in privatne visokošolske zavode kar enako, zavedajoč se, da za javne veljajo vse zakonske omejitve, za privatne pa ... Žalostno je, da se rektor sprašuje o neenakosti Fakultet na osnovi finančnega stanja le-teh. Vsaj uredba je v tem primeru jasna - v prvi vrsti se financira študijske programe, ki jih je konec koncev tudi država potrdila in ne univerzitetno administracijo in druge stroške, ki prav nič niso povezani z izvajanjem študijske dejavnosti. Zato neenakopravna razdelitev finančnih sredstev med primerljivimi študijskimi programi na UM še kako bode v oči. Zato tudi izjava rektorja, da so Fakultete same krive za slabo finančno stanje ni umestna in ne akademska. Izjava kaže le na to, da žal tudi sedanje vodstvo UM ne ve ali smo integrirana Univerza ali skupek samostojnih Fakultet. Zato dajmo čim prej načeti to debato in reči bobu bob. Senat UM je vsekakor mesto, kjer se takšna debata mora pričeti in to kot že omenjeno čim prej.

    Red. Prof. Dr. Andrej Predin

    OdgovoriIzbriši
  3. Pa gremo lepo po vrsti:
    1.) "Dodatno me je k temu spodbudila prošnja ministra Pikala, 'naj ne izvajam kakršnihkoli diskriminatornih ukrepov in naj se držim delovnopravne zakonodaje'."

    Če mora minister rektorja pozivati k spoštovanju zakonodaje, je to precej več kot zgolj "prošnja". Odstop bi bil primernejši odziv kot zapis na blogu.

    2.) "Toda če smo klasični javni uslužbenci, delavci, ki izvršujemo delo, kot nam ga nalaga delodajalec, potem moramo takoj uvesti registracijo prisotnosti na delovnem mestu in poskrbeti, da bo vsakdo na delovnem mestu 40 ur na teden in da bo v tem okviru opravil vse zahtevane obveznosti."

    Precej samovoljna interpretacija zakonodaje. Pravica do plačila za opravljeno delo ne izhaja iz načina normiranja opravljenega dela, temveč je univerzalna. Razlike med "klasičnimi" in "neklasičnimi" zaposlenimi, kjer naj bi prvim ta pravica pripadala, drugim pa ne, zakon ne pozna. In zato tudi obratno ne velja, da pravica do plačila za opravljeno delo ne zahteva popisovanja prisotnosti na delovnem mestu. Visokošolski učitelji in sodelavci niso pod zakonom, na drugi strani pa rektor ne stoji nad njim.

    3.) "Ne le dovoljujemo, obešamo se na te zakone in jih zagovarjamo (pravzaprav jih le nekateri)."

    Obešamo? Nenavaden izraz. V povezavi z zakoni se ponavadi govori o njihovem spoštovanju ali kršenju. Za spreminjanje zakonodaje pa obstajajo določeni postopki in rektorska samoiniciativa ni eden izmed njih.

    4.) "Ali pomeni takšna izjava izsiljevanje?"

    Da. Zato naša zakonodaja možnosti, da se zaposleni odpovejo plačilu za opravljeno delo, ne dovoljuje. In zato so vse takšne izjave, četudi podpisane s krvjo, pravno nične.

    5.) "toda saj smo vendar Univerza in ne fabrika. Ali pa bi bili raje fabrika?"

    Če je razlika med eno in drugo po vaši interpretaciji ta, da je druga zavezana spoštovati veljavno zakonodajo, med tem ko prva ni, potem je vprašanje odveč.

    6.) "Če bi se raje oklepali črk zakonov, kot delovali v njihovem duhu in v duhu akademskih vrednot"

    Naj bodo prekleti vsi, ki si drznejo žaliti vzvišene akademske vrednote s tako profanimi skrbmi kot je plačevanje položnic in zakonitost delovanja univerze!

    7.) "nesebično prenašali na svoje študente"

    Študenti vaše univerze so se z zasedbami jasno opredelili do takšne "nesebičnosti".

    OdgovoriIzbriši
  4. Vemo zakaj se nadrejeni tako upirajo uvedbi nadzora prisotnosti.

    Eden izmed dveh skrajnih razlogov je, da se bojijo, da bodo morali začeti izplačevati nadure. Druge skrajnosti si pa tudi ni težko predstavljati.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ker je moje razmišljanje o navedeni tematiki nekoliko daljše sem ga zapisal na drugem mestu. Tukaj bom ponovil le osrednji del misli:

    Danes se soočamo s stanjem, ko akademski zbor kliče po družbeni odgovornosti, ki mu nalaga, da je obveznosti do družbe in študentov potrebno izpeljati do konca. Rektor poskuša z racionalizacijami sklestiti stroške in se znajde v precepu med zahtevami učiteljev po izvedbi vseh pričetih procesov in sindikati ki se borijo za ohranjanje plač in delovnih mest. Vname se boj med argumentacijami, da so eni že ob prvih znakih krize racionalizirali poslovanje in mnenji, da smo vsi v isti godlji in si moramo tudi posledice deliti skupaj. Naenkrat je najbolj sodelovalen rektor na drugi strani brega, postavljen nad akademsko skupnost z močjo avtoritete nepodpisovanja razpisa druge stopnje in s strani sindikata osovražen lastnik vreče denarja, ki ga noče enakomerno deliti. Med seboj se skregamo, financerji pa si manejo roke in se zadovoljno smehljajo in sredstva usmerjajo drugam.

    V družbi sodelovanja in zmernosti bi zadeve naj potekale nekoliko drugače. Rektor nikoli ne bi posegel po avtoriteti in se s tem distanciral od skupnosti v smislu, če se nismo mogli dogovoriti in hočete po svoje, pa sami prevzamite tudi odgovornost in podpišite, da boste razpisane programe tudi izvedli, četudi denarja ne bo dovolj. Ampak to je samo ena plat zgodbe! Prav tako se tudi skupnost nikoli ne bi postavila proti rektorju in ga skušala premagati! V družbi sodelovanja bi si vsak prizadeval po vseh svojih močeh priklicati milost bogov in vsi bi vlekli voz v isto smer. Vsi bi si prizadevali, da je potrebno študijske programe racionalizirati. In jih tudi pripeljati do konca druge stopnje za vse študente, ki so že "naši".
    Vsi bi si prizadevali družbi in njenemu "realnemu sektorju" dopovedati, da so študenti njihovi otroci in da s temi sredstvi plačujejo za njihovo izobrazbo.

    Vsi bi si prizadevali tudi razumeti družbene probleme in bi z racionalizacijo pričeli v prvih letnikih prve stopnje, pa tudi če so razpisi že zunaj in se je vpis že pričel. Pa kaj? Če družba pravi, da denarja ni, ga pač ni. Kdo ima sedaj prednost, tisti ki so se vpisali pred tremi leti ali tisti, ki bi se šele radi vpisali? Do koga ima univerza večjo odgovornost? In tudi sindikati bi si v primeru družbe sodelovanja in zmernosti prizadevali, da se krčenje visokošolskega prostora naredi tako, da bo za vse najbolj koristno in najmanj boleče.

    In ko bi si vsi tako prizadevali bi spoznali, da ni potrebno trpeti sramote in zahtevati opravičil, ker je rektor uveljavil avtoriteto in drugi ne bi občutili obupa, ki že potihem kliče po metanju puške v koruzo. Morda bi vendarle občutili, da je v slogi tudi moč, ravno zato ker drugi dela in bo vedno tudi naredil točno tisto kar mora in ne tistega kar drugi mislijo, da naj bi počel ali pač sam hoče.

    Če bi naredili točno tako, bi živeli v družbi sodelovanja in zmernosti in avtoriteta oblastnikov, ki nam režejo kruh bi ostala brez vsake moči. Verjetno je sedaj že vsem jasno, da ta avtoriteta ni rektor in da je boj proti njemu brezploden.

    Ali to zmoremo narediti? Sem prav razumel, ko sem rektorjeve obljube pred volitvami razumel v tem smislu?

    Nenad Čuš Babič

    Tukaj je še povezava na celoten zapis: http://pismabralcev.blogspot.com/2013/04/podpisati-ali-ne-podpisati-to-je-sedaj.html

    OdgovoriIzbriši
  6. Ker ne razumem ''demokratičnosti'' tistega, ki je sedaj glede na burne odzive (po rektorjevi interpretaciji še vedno) zgolj nekaterih, ki nič ne razumemo, smo neodgovorni in se ''obešamo'' na zakonodajo, svoj poskus zbiranja izjav dal v nekakšno razpravo akademski skupnosti, zato na tem mestu pripominjam samo: o tem ''odgovornem ukrepu'' so se že več kot dovolj zgovorno opredelili tako akademska skupnost, javnost in resorno ministrstvo kot financer visokega šolstva. Mile razprave (samih akterjev, in ker ni v javnosti zaselditi niti ene same podpore tovrstnim praksam, brez skrbi rečem redkih podpornikov z mariborske univerze) v smislu, kako so za vse odgovorni tisti, ki ne namenijo dovolj denarja (in sindikati naj se usmerimo vanje - poučite se , prosim, ko govorite o tem, o vlogi sindikatov sicer), kako smo na univerzi ''drugačni'' (kot prijateljska druščina, ki naj v duhu akademskih vrednot samopožrtvovalno prenaša vse), samo še bolj spodkopavajo kredibilnost in ugled UM. Namesto da bi se resno zamislili o SVOJI odgovornosti in v dobro UM naredili edino logično potezo - mislim, da vsi vemo, kakšna je.

    Lep pozdrav, Marija JK

    http://www.radiostudent.si/dru%C5%BEba/kaj-pa-univerza/krpanje-finan%C4%8Dne-luknje-po-mariborsko-ali-vegradizacija-univerze

    OdgovoriIzbriši
  7. Poskusil bom še zadnjič pojasniti:

    Po sklepu ministra ima UM za izvajanje študijskih programov na razpolago X €.
    Fakultete so predlagale za razpis M programov.
    Izvedba M programov stane X + Y €.
    Za X € lahko izvedemo M - N programov.

    V trenutku odločitve je imel Senat UM na voljo 3 možnosti:
    1. Potrdi razpis M - N programov.
    2. Potrdi razpis M programov, vendar ob pogoju znižanja stroškov za Y €.
    3. Potrdi razpis M programov brez nižanja stroškov in zavestno povzroči negativno stanje, pri čemer negativno stanje pomeni, da se univerza leto zatem ne more več prijavljati na projekte (to je le ena od posledic).

    Ali še kdo dvomi o smiselnosti in korektnosti sklepa Senata UM, ki je zavrnil možnost 3, odločitev med 1 in 2 pa prepustil fakultetam, na katerih so v preteklem letu stroški presegali prihodke?

    Lep pozdrav,
    Danijel Rebolj

    OdgovoriIzbriši
  8. Spoštovani gospod rektor!

    Kot profesor na Univerzi v Mariboru si ne morem kaj, da ne bi napisal nekaj komentarjev k vašemu zapisu »Koliko enakopravnosti imamo?«. Pri tem svoje komentarje vežem tako na poznavanje dela na naši Univerzi kot tudi na obeh drugih slovenskih javnih univerzah pa tudi na uglednih univerzah v Nemčiji in ZDA, kjer sem prav tako deloval.
    Naj vas podprem v vašem razmišljanju, da pravi univerzitetni učitelj nikakor ni delavec v tradicionalnem smislu v odnosu delavec – delodajalec. Zakaj je to tako ste pravilno zapisali v tretjem odstavku vašega zapisa.
    Pri četrtem odstavku pa se bom ustavil nekoliko podrobneje. Kleščenje študijskih programov je vsekakor mogoča rešitev, vendar pa tako, da bo študent doma preštudiral literaturo, ki mu jo bo določil profesor pri predmetu. Tako bi bile kontaktne ure namenjene seminarskemu delu. Seminarjem in ne vajam. Vaje na humanistiki, kot bi naj jih izvajal asistent, namreč sploh niso mogoče in smiselne. Saj tu ne gre za »dril« ampak za razmišljanje in osmišljanje tekstov, kakršne predstavlja še zlasti tuja literatura o določenem strokovnem problemu. Vendar je problem tudi premajhno jezikovno znanje naših študentov, deloma pa tudi (ojej!) profesorjev. Če bi bile izpolnjene te predpostavke in če bi imeli študentje na razpolago najnovejšo literaturo, bi seveda lahko večino predmetov oklestili predavanj in jih nadomestili s seminarji.
    Razlike med profesorji in »profesorji« oziroma univerzitetnimi učitelji vseh stopenj in drugimi univerzitetnimi učitelji so vidne na podlagi preprostega vpogleda v COBISS in SICRIS. Ta vpogled nam pove, da nekateri ne delajo skoraj nič raziskovalno, drugi pa lahko ob polnih in prenapolnjenih pedagoških obremenitvah opravimo delo, s katerim se lahko kosamo z veliko večino »full-time« raziskovalcev, ki ne delajo nič drugega, kot raziskujejo. Eden redkih pametnih predlogov ministra Turka je bil tisti o diferenciranju obvez visokošolskih učiteljev. Tako bi lahko na primer tistemu, ki ima več kot 900 SICRIS točk v zadnjih petih letih morda celo znižali pedagoške obveznosti za polno plačo, tistemu, ki ima 700 točk, bi ohranili šesturno tedensko obvezo, tistim pa, ki imajo manj kot 700 točk pa bi pedagoške obveze lahko zvišali. Tisti, ki ima do 499 točk, naj bi na primer predaval 8 ur na teden, tisti pa ki bi imel od 500 do 699 točk pa bi naj predaval oziroma imel 7 ur seminarjev. Na ta način bi se seveda takoj razbremenila peza tako imenovanih »nadobvez«, saj bi se izkazalo, da bi se dodatne tedenske pedagoške obveznosti izničile z nedejavnostjo univerzitetnih učiteljev na raziskovalnem področju.
    Tako kot sem že dejal na akademskem zboru, bi lahko prihranili precej, če bi združili skupne službe in študentske referate na nivoju Univerze, kar mislim, da je mogoče z uporabo modernih tehnologij. Na ta način bi lahko tudi ohranjali fakultetno razvejanost naše univerze.
    Na Univerzah, na katerih sem deloval v tujini (v ZDA in Nemčiji) so namreč na nivoju oddelkov in fakultet imeli zaposlene samo oddelčne tajnice, ki so nato služile kot (birokratska) povezava z univerzitetnimi upravnimi službami. Nikjer pa nisem videl, da bi imeli na vsaki fakulteti vse tiste službe, ki jih imamo na naših univerzah.
    Preveril sem podatke o številu rednih profesorjev na Filozofski fakulteti in ugotovil, da je teh med redno zaposlenimi četrtina in ne polovica. Če bi imeli redni profesorji raziskovalne programe in projekte in če bi vsakdo imel več kot 900 SICRIS točk, bi seveda bilo to še kako »normalno«.
    Sem med tistimi »delavci« te fakultete, ki sem podpisal »Izjavo«. Mislim da drugače ne gre. Tistim pa, ki se gredo »mezdni boj« pa lahko povem, da če ne bomo imeli druge stopnje, kaj kmalu ne bomo imeli tudi prve stopnje in tako bomo vsi brez dela. To pa, mislim, ni namen tistih, ki se gredo »mezdne boje«.
    Še enkrat naj ponovim, da samega sebe ne pojmujem za »mezdnega delavca«.


    Red. prof. dr. Matjaž Klemenčič
    Filozofska fakulteta

    OdgovoriIzbriši
  9. Če je temu tako, koliko ur bi potem moral predavati trenutni rektor, ki je v celi in ne tako kratki karieri zmogel zgolj 10 člankov z IF (od tega je en kratki prispevek) in s tem niti ne izpolnjuje pogojev za prvo izvolitev v rednega profesorja na večini fakultet?

    OdgovoriIzbriši