sreda, 23. januar 2013

Nagovor na stavki, Maribor, 23.1.13


Pred 20 leti smo si, verjetno večina med nami, mislili, tako, zdaj imamo svobodo, demokracijo, pravno državo in se lahko posvetimo svojemu delu. Pa ni tako preprosto!

Mislili smo, da jasno zapisana ustava in zakoni, ki imajo za cilj dobrobit posameznika in družbe, zadostujejo za to, da bomo lahko delali pošteno in pravično. In to smo pričakovali tudi od vseh drugih. Pa ni tako preprosto!

Verjeli smo, da je znanje tista vrednota, ki jo je treba bolje negovati in razvijati, saj le na znanju lahko gradimo stabilna podjetja, učinkovite javne storitve in sposobno javno upravo. A ni tako preprosto!

Danes vemo, da si moramo za pravično in pošteno družbo prizadevati vsak dan! Se izpostaviti, se aktivno vključiti in se za vrednote tudi boriti, če je treba. Ljudje protestirajo in stavkajo zato, ker nepravičnost boli, ker boli aroganca ob premnogih zlorabah položajev, ker dobro vemo, da klientelizem državo slabi.

Zdaj vemo, da s tem, ko smo v nekaj verjeli, tega še nismo dosegli. Da zgolj zakoni še ne izkoreninijo korupcije. Da mora biti ljudstvo prebujeno, če naj demokracija deluje v skupno dobro. Da moramo budno spremljati, kaj politika počne v našem imenu, da je treba nagraditi, kar je dobro in zavreči, kar je slabega.

V ozaveščanju, v iskanju in prenašanju znanja, ima javna Univerza ključno vlogo. Morda je prav zato komu trn v peti, a vedeti moramo, da je za naš razvoj bistveno široko razumevanje, ne le uporabno znanje, medsebojno spoštovanje, ne pa izkoriščanje, zavedanje, da ne more iti enim dobro, če gre drugim slabo. Zato je pomembno javno, vsem dostopno visoko šolstvo. Zato je treba omogočiti dostop do znanja za vse! Tako preprosto je!

nedelja, 13. januar 2013

Razvoj visokega šolstva v Sloveniji 2012-2013 (in potem... kar bo še ostalo)

V Sloveniji se univerze opiramo na Nacionalni program visokega šolstva, ki je edini uradni dokument, ki smo se ga dolžni držati pri načrtovanju in izvajanju študijskih programov. V uvodnem delu NPVŠ ugotavlja, da »izobraženost slovenske populacije na terciarni ravni ne zadošča ambicioznim projekcijam potreb naše družbe«, pa tudi, da »v primerjavi z razvitejšimi državami Evropske unije ali z državami OECD zaostajamo v izdatkih za visoko šolstvo in za znanstveno raziskovanje«. Glede financiranja NPVŠ zagotavlja »Za visokošolsko in znanstvenoraziskovalno dejavnost bomo namenili mednarodno primerljiv delež BDP, kar pomeni, da se morajo povečati celotna sredstva za visokošolsko dejavnost. Pri tem bodo jasno določene vloge in cilji visokošolskih institucij.«


Komunikacija s pristojnim ministrom in vlado


Po dobrega pol leta operativnih in kriznih sestankov pri ministru Turku smo oktobra 2012 rektorji zahtevali jasne smernice razvoja Visokega šolstva, saj so bili ukrepi in drastično zmanjševanje financiranja, ki jih je uvajalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ), v popolnem nasprotju s smernicami NPVŠ. Prosili smo, da nam svoje načrte razložijo predstavniki Vlade, ne le pristojni minister, saj se je le-ta pri vseh prejšnjih sestankih (in ukrepih) skliceval na robne pogoje, ki jih ni postavil on, temveč Vlada, predvsem pa minister za finance. Torej smo predlagali sestanek z ministrskim predsednikom, ministrom za finance in ministrom, pristojnim za visoko šolstvo. Pred tem sestankom se nismo bili več pripravljeni pogovarjati o podrobnostih nečesa, česar sploh ne poznamo, in tudi o številu razpisnih mest ne.


Prvi sestanek na temo Načrt razvoja VŠ je bil 23.10.2012 na MIZKŠ. Prisoten je bil le minister Turk, ki je povedal, da drugih ministrov ne bo. Povedal pa je, da je načrt razvoja VŠ zapisan v NPVŠ in koalicijski pogodbi. Ker koalicijska pogodba ni nacionalni dokument, torej za univerze še vedno velja NPVŠ. Vlada bi seveda lahko predlagala spremembe tega nacionalnega programa, ki bi bile v skladu z njeno koalicijsko pogodbo, a tega ni storila. Odgovor ministra pa seveda ni bil dosleden, saj dejanja niso ustrezala usmeritvam NPVŠ in še danes ne.

Na drugem sestanku 8.11.2012 sta bila razen resornega ministra prisotna še minister za finance in minister za javno upravo. Sporočilo je bilo, treba je varčevati. In to je bilo vse. Lahko smo le ponovno ugotovili, da vlada nima načrta razvoja VŠ, ki bi bil v skladu s finančnimi rezi, pa tudi ne analiz posledic svojih ukrepov. Po drugi strani se minister na načrt izobraževalne dejavnosti za leto 2013, ki smo ga univerze poslale na MIZKŠ 25.10.2012, ni odzval z nobeno pripombo na število razpisanih mest, čeprav bi naj prav to bila tista operativna tema, o kateri naj bi se pogovarjali pa se rektorji nismo hoteli, dokler nam ne bo predstavljen načrt Vlade o razvoju visokega šolstva v Sloveniji.


Število vpisnih mest je strateško vprašanje


Tudi načrtovanje vpisnih mest je namreč pomembno strateško vprašanje, pri katerem moramo upoštevati, kakšne bodo potrebe družbe in gospodarstva čez 4 leta in več, ko bodo jutri vpisani bruci zaključili študij. Pa tudi, kakšni so nacionalni in regionalni načrti razvoja, mednarodni trendi in razvojne napovedi. Zgolj stanje na Zavodu za zaposlovanje še zdaleč ne zadostuje. Razen tega je vprašanje števila razpisnih mest na univerzah povezano s strukturo celotnega šolstva. Danes je očitno, da smo v Sloveniji prehitro povečevali delež vpisa na gimnazije in na univerze, ob tem celo ustanavljali še nove, predvsem t.i. privatne fakultete (ki to po mojem prepričanju niso, dokler prejemajo javna sredstva), zanemarjali pa tako strokovne srednje kot strokovne višje šole. Univerze same tega problema ne moremo rešiti in se, priznam, v veliki meri zgolj prilagajamo dnevnim razmeram - podobno kot se v razmerah negotovosti odziva katerikoli sistem. Zato je naš predlog, postaviti jasne cilje, kakšno izobrazbeno strukturo potrebujemo (tako na nacionalni, kot na regionalni ravni), v kolikšnem času jo lahko dosežemo, ob določenem standardu kakovosti seveda, in koliko časa potrebujemo za prestrukturiranje. Univerze so zelo občutljive na hitre spremembe (prvostopenjski programi trajajo vsaj 3 leta!) in v kratkem času lahko z nepremišljenimi spremembami uničimo njihove najžlahtnejše dele. Zato je nujno treba hkrati ne le ohranjati, ampak razvijati kakovost na vseh ravneh, še posebej tam, kjer se je v zadnjih letih relativno najmanj vlagalo – v visoko šolstvo.

V svetu spremembe v visokem šolstvu (pa naj gre za prestrukturiranje, spreminjanje načina ali višine financiranja ali spreminjanje programov) skrbno načrtujejo, saj imajo takšne spremembe dolgoročne posledice. V Sloveniji Vlada okoliščine spreminja čez noč, brez analiz posledic, edini cilj pa je varčevanje. Za vsako ceno - in cena bo zelo visoka! Sprašujem se, zakaj tako vneto klestimo sami po sebi (morda bi morali odpreti novo smer študija »psihologija države«, a kaj, ko za humanistiko ni posluha). Razen na državni ravni, se po svetu skrbno načrtuje tudi na univerzitetni. Univerze svoje smernice običajno določijo v obliki poslanstva in vizije ter se nato po njih tudi ravnajo. To poskušamo tudi na UM. A ni toliko zahtevno oblikovati jasno poslanstvo in vizijo, veliko težje ju je udejanjati v takšnih negotovih razmerah, v kakršnih živimo danes v naši državi.

Dinamične spremembe okoliščin seveda vplivajo tudi na reakcije univerz. Na UM smo v letu 2012 izdelali podrobno analizo študijskih programov in se lotili odpravljanja podvajanj vsebin (tako na ravni predmetov, kot programov), vpisna mesta smo za 12/13 zmanjšali za 14%, za 13/14 pa še za dodatnih 8%, pri čemer je treba opozoriti, da zmanjšanje števila razpisnih mest na večini programov humanistike in družboslovja nima pomembnega finančnega učinka - ta je veliko večji na tehniki, kjer se z zmanjšanjem števila študentov zmanjša število skupin pri laboratorijskih vajah, zato so tam tudi zniževali število razpisnih mest, nekaj slabo zasedenih programov v naslednjem letu pa ne bomo razpisali. Spremembe razpisnih mest med letoma 12/13 in 13/14 pregledno prikazuje diagram:


Diagram kaže tudi zapolnjenost programov po fakultetah. Razen na treh, število vpisanih študentov v letu 12/13 res ni presegalo števila razpisanih mest, a tudi na družboslovju in humanistiki razlika do števila razpisanih mest ni bila velika. Tudi v zadnjih nekaj letih se vpisne številke na rednem študiju niso dosti spreminjale. Zato v zahtevi po nižanju razpisnih mest sploh ne vidimo bistvenega problema univerz - razen seveda v načinu, saj smo prejeli zahtevo 21.12.2012 popoldan, zadnji petek pred prazničnimi kolektivnimi dopusti.


Financiranje javnih študijskih programov javnih univerz


Veliko večji problem univerz, kot število vpisnih mest, je nezadostno financiranje javnih študijskih programov. Strinjam se, da je njihovo število smiselno zmanjšati, vendar je to treba narediti premišljeno in v dovolj dolgem času. Tako pa se kar sama vsiljuje primera s kmetom, ki je učil osla stradati. Ob tem se tudi sprašujem, zakaj v krizi država še vedno financira programe na področju družboslovja in humanistike na t.i. privatnih fakultetah. Preseneča me, da si lahko v kriznih časih privoščimo tak luksuz diverzitete. Ko smo npr. rektorja TU Graz vprašali, kako je tam urejeno financiranje privatnih univerz, se je začudil vprašanju, saj privatne univerze pač nimajo prav nobene zveze z državnim proračunom.

Na Univerzi v Mariboru povsem razumemo, da je potrebno varčevati, vendar je pri tem treba upoštevati razmere. Že v letu 2011 so bili na UM stroški dela (v okviru javnih študijskih programov) 81% sredstev iz Uredbe, vsi stroški skupaj pa so za 1% presegali prihodek (na eni od fakultet celo za 12%). Kriti jih je bilo treba iz drugih virov. Razlog je predvsem v uvajanju novih bolonjskih programov, ki zahtevajo več dela s študenti, zraven pa je še dodaten 5. letnik! Namesto več sredstev, ki bi bila potrebna za polno izvajanje vseh javnih programov pa smo nato v letu 2012 na UM dobili 6,5% manj ter tako pristali pri kar 92% porabi za stroške dela in skupno 5% več stroških, kot je bilo prihodkov iz Uredbe. Kljub varčevalnim ukrepom, nižanju plač in upokojevanju. Spodnji diagram prikazuje sredstva, ki jih je UM prejemala za izvajanje javnih študijskih programov od leta 2004 naprej (modra črta), stroške v letih 2004 do 2012 ter napoved za 2013 (zelena črta). Za leto 2013 modra črta prikazuje prvotno napovedana sredstva iz proračuna, rdeča pa vpliv amandmaja, ki ga je sprejel Državni zbor 6.12.2012 in ki zagotavlja dodatnih 16M€, da “bomo zagotovili izvajanje visokošolskega izobraževanja v letu 2013 ter izvedbo programov prve in druge stopnje v zakonskih okvirih.” 


Na UM nadaljujemo z evalvacijo študijskih programov, tudi selekcijo bomo izvedli, izboljšali organizacijo in se prenovili (pravilneje, se prenavljamo). Za to pa potrebujemo čas, zaupanje pa tudi finančne vire. Vse izkušnje drugih držav kažejo tako. Sedaj, ko smo si z veliko argumenti in rezultati analiz negativnih učinkov varčevanja (ki jih ni naredilo pristojno ministrstvo, ampak smo jih izdelali sami) uspeli prepričati Državni zbor, da je z amandmajem predvideni finančni rez za izvajanje študijskih programov v letu 2013 zmanjšal iz -21 na -5M€ (ali v odstotkih iz -8.64 na -2%) pa si minister Turk lasti pravico, da bo sam odločil, kako se bodo ta sredstva razporejala. Skrbi me, da argumentov, ki jih razume velika večina poslancev Državnega zbora, minister Turk ne razume. Še vedno smo torej v negotovosti ali bo visoko šolstvo v letu 2013 prejelo sredstva, kot je to zapisano v amandmaju ali pa bo obveljala ministrova interpretacija in bo 10M€ namenjenih za financiranje znanosti, 6 pa za VŠ. In za univerzitetno okolje takšna negotovost in hitri rezi niso spodbudni, prav obratno, spodkopavajo temelje univerz.
Dodatek 18.2.2013: žal je vlada sklenila, da ne upošteva namena amandmaja in je sredstva iz amandmaja razdelila tako, da bo za izvajanje študijskih programov namenjena le polovica tega zneska (rdeča črta).

Univerza ni fabrika, ki bi lahko čez noč zaprla obrat in odpustila delavce. Vsak študent ima pravico zaključiti študij v programu, v katerega se je vpisal. Študentom torej ne moremo programov »spodmakniti izpod nog« in spremembe programov morajo in smejo biti le postopne in premišljene. Če bi odpustili toliko zaposlenih, kot bi nam to narekoval zmanjšani finančni okvir, kakor si ga je zamislil minister Turk, bi morali v trenutku prekiniti z izvajanjem desetih celotnih triletnih študijskih programov, tega pa seveda ne moremo in ne smemo storiti. To bi bilo približno tako, kot če bi med operacijo odpustili kirurga. Univerza ima pač veliko daljše časovne konstante.


Kaj predlagamo?


Glede programov, razpisnih mest in profilov diplomantov je najprej treba predvideti, kakšna znanja in kakšne profile bomo potrebovali čez 5, 10 in 20 let. Glede na postavljene cilje je nato treba oblikovati načrt razvoja celotnega šolstva, ne le visokega. Te potrebe niso odvisne le od trendov v svetu, ampak morajo biti v prvi vrsti začrtane z našo lastno vizijo – kaj in kakšni hočemo postati kot družba in kot država. Ta vizija nam danes manjka. In kljub krizi, ali pa prav zaradi nje, bi si morali vzeti čas za premislek in oblikovanje jasnih ciljev in nehati brezglavo tekati okoli ter ob tem »z ritjo podirati, kar smo z rokami ustvarili«. V zadnjih 20 letih smo Slovenci padali iz ene skrajne iluzije (druga Švica) v drugo (banana republika). Bili smo kot pijani od svobode (in udara potrošništva) in šele sedaj smo se prebudili iz te omame ter prizadeti opazili, da je vrag vzel šalo in veselje (zraven pa še lep kos skupnega premoženja in kot vse kaže tudi pravno državo). Hkrati se moramo zavedati, da gre pri načrtovanju profilov za povratno zanko, kajti struktura profilov bo sama po sebi dalje vplivala na potrebe (poenostavljeno, če se bomo odločili, da bomo frizerski salon za EU, bomo v nekaj letih postali vrhunski frizerji, ki pa si zagotovo ne bodo vedeli kaj začeti z doktorjem znanosti s področja jedrske fizike).

Glede znanja in spretnosti diplomantov smo si na UM zelo na jasnem (vsaj v vodstvu univerze in večine fakultet), da bo znanje, ki ga bodo potrebovali jutrišnji diplomanti, precej drugačno od včerajšnjega in današnjega. Diplomanti bodo morali imeti dobra temeljna znanja, na tem pa graditi sposobnosti analitičnega spoznavanja problemov ter sintetičnega interdisciplinarnega in timskega načrtovanja in razvijanja rešitev. Ob tem pa dobro razvito kreativnost, inovativnost pa tudi pravo mero podjetništva in etike. Takšni diplomanti ne bodo imeli težav z zaposlitvijo, ne glede na osnovno področje študija. Prav nasprotno. Verjamemo, da bodo prav ti diplomanti doprinesli k bistveno višji dodani vrednosti, s tem pa zagotovili ponovno vzpostavitev stabilnejše blaginje. 

Da bi ta proces pospešili in da bi svoje znanje bolj osmislili pa tudi izzvali, smo na Univerzi v Mariboru ustanovili RAZ:UM, ki že pomaga vzpostavljati trdnejši in širši most med univerzo in njenim okoljem. In to seveda ni edina razvojna aktivnost Univerze v Mariboru, cela vrsta jih je. Jih Slovenija potrebuje? Nehajmo slepomišiti. Odločimo se že enkrat!

torek, 01. januar 2013

Reorganizacija Univerze v Mariboru 2011-2015

V akademski skupnosti Univerze v Mariboru obstaja vrsta razlag o tem, kakšna naj bi bila prihodnost naše Univerze in kako naj bi si jo vodstvo predstavljalo in jo uresničevalo. Nekatere govorice o tem so prav neverjetne in spominjajo na otroško igrico Pokvarjeni telefon. Še najpogosteje se razvojni načrti mešajo z varčevalnimi ukrepi, zato najprej o tem.

Že v programu Za svobodno Univerzo sem leta 2010 navedel izhodišča in cilje, ki jim je kasneje sledil razvojni program UM, povzet v shemi sistema razvojnih vzvodov. Temu načrtu dosledno sledimo. Na nekaterih področjih bolj uspešno (npr. pri učinkovitejši stimulaciji ustvarjalnosti in inovacij ali pri prenovi IT podpore), pri drugih se zatika (npr. pri dinamični strukturi delovne obremenitve, ki smo jo formalizirali v predlogu novih Meril za vrednotenje dela), pri tretjih se je ustavilo (npr. pri razvojno usmerjenih merilih za razporejanje sredstev po fakultetah), nekateri razvojni vzvodi pa še čakajo, da pridejo na vrsto. Prepričan sem, da bi z zastavljenim načrtom naša univerza delovala bolje, nikakor pa ti razvojni vzvodi niso povezani z varčevalnimi ukrepi, ki so bili usmerjeni predvsem v zniževanje stroškov in so bili nujni, da UM ne postane nelikvidna, s čimer bi izgubili nadzor nad poslovanjem in postavili pod vprašaj tudi osnovne plače. A o varčevalnih ukrepih in financah v naslednjem blogu. Tukaj se želim osredotočiti na nujnost sprememb v organizaciji naše Univerze.

Ena bistvenih ovir pri našem razvoju so neuravnotežene odgovornosti in pristojnosti ter podvajanje enih in drugih na več ravneh. Tako organizirana univerza ne more biti učinkovita in ima velike težave v razvoju. Dejstvo je, da že visokošolska zakonodaja v Sloveniji ni dorekla ali naj bodo univerze le rahlo povezana skupnost avtonomnih fakultet ali naj bodo tesneje integrirane. Za razliko od avstrijske visokošolske zakonodaje smo obtičali nekje vmes. Dejstvo je tudi, da so naše dejavnosti razpršene, da se ponekod tudi podvajajo in da na nekaterih fakultetah niso izpolnjeni vsi pogoji, da bi fakultete lahko dobro delovale. In dejstvo je tudi, da vrednotenje dela ni stimulativno, še več, je izredno togo vezano zgolj na število kontaktnih ur, vsak med nami pa ve iz izkušenj, da samo število kontaktnih ur ni pravi pokazatelj ne količine in ne kakovosti dela.

V začetku junija smo na kolegiju dekanov predstavili strategijo razvoja z dvema ključnima točkama, kadrovskim razvojem in prestrukturiranjem fakultet (predstavitev je tukaj, lahko jo snamete ali si jo ogledate na spletu, v obeh primerih pa vam zaradi uporabljenih animacij priporočam ogled v predstavitvenem načinu; F5). Pri kadrovskem razvoju so bila podrobneje razložena izhodišča za ustreznejša merila za vrednotenje dela ter sistemizacija, ki bo usklajena s potrebami programov (več o tem v nadaljevanju). Prestrukturiranje fakultet je ena od možnosti, da bi fakultete postale stabilnejše in učinkovitejše, področja pa manj razpršena. 5 fakultet, v katere bi se preformiralo sedanjih 17, je bila ekstremna možnost, izziv, o katerem bi veljalo razmisliti, vendar pri tem ni bilo mišljeno ukinjanje, temveč povezovanje. Izziv je bil s strani dekanov sprejet z zanimanjem, saj so težave v sedanji konfiguraciji očitne, finančna kriza pa jih je le še bolj izpostavila.

Na decemberskem kolegiju dekanov smo po analizi vpisa 12/13 in razpisa 13/14 (prvi del predstavitve) ponovno odprli razpravo o reorganizaciji univerze. Predlog projekta resistemizacije, ki ima za cilj izboljšanje neracionalne in neuravnotežene kadrovske strukture (v predstavitvi je prikazano razmerje med docenti, izrednimi in rednimi profesorji na posameznih fakultetah) so dekani v celoti podprli. V nadaljevanju pa smo se osredotočil na vprašanje ali se želimo razviti v dobro povezano, integrirano univerzo ali želimo postati univerza povsem avtonomnih fakultet. Podatki v predstavitvi kažejo na izrazito neravnovesje med fakultetami glede razmerja prihodkov in stroškov rednih študijskih programov, glede prostorskih razmer za osnovne dejavnosti in glede kadrovskih struktur. Takšne razlike so posledica neuravnotežene in neučinkovite organizacije, zato je bil predlog ugotoviti, kako organizirati univerzo, da bo delovala učinkoviteje. Imenovanje delovne skupine se je dekanom zdelo preuranjeno, tudi zato, ker so izrazili željo, da se predhodno seznanimo z več organizacijskimi modeli in tako je obveljal predlog, da dekani pripravijo predloge organizacijskih modelov, nato pa izbrane modele podrobneje analizira delovna skupina. Potrudili se bomo, da bo projekt reorganizacije čim bolje stekel in da bomo v doglednem času sprejeli učinkovit organizacijski model.

Naj ta pregled aktivnosti v zvezi z reorganizacijo zaključim s primerjavo z avstrijsko zakonodajo, ki je začela veljati leta 2004 (podrobno jo je 23.11.12 v Veliki dvorani rektorata predstavil rektor TU Graz prof. Harald Kainz - žal je bilo iz naše univerze prisotnih zaskrbljujoče malo udeležencev). Avstrijske univerze so, vsaj sodeč po tistih, ki jih poznam, v zadnjih letih prav zacvetele in rektor Kainz je kot bistveni razlog navedel prav zakon, ki daje univerzam po eni strani več avtonomije, po drugi pa je zelo poenostavil upravljanje, pri katerem je večina odgovornosti in prestojnosti prenesena na rektorat, dekani, ki jih neposredno imenuje rektor pa skrbijo predvsem za učinkovito izvajanje programov. Fakultete tudi nimajo več senatov, temveč o vseh akademskih vprašanjih odloča senat univerze. Naj k temu le dodam, da bi kljub očitni učinkovitosti avstrijskih univerz odločitev o večji avtonomiji fakultet na naši univerzi zame osebno pomenila bistveno manj odgovornosti, s tem pa tudi manj dela. Kar zame osebno sploh ne bi bilo slabo.

Za konec pa nekaj povsem drugega. Večkrat sem že poudarjal, da imamo na UM veliko neizkoriščenih ali slabo izkoriščenih potencialov. Eden med njimi je e-učenje, ki ga dosledno razvija in uporablja predvsem Fakulteta za logistiko, na Fakulteti za gradbeništvo pa ena od usmeritev na drugi stopnji v celoti poteka v okviru virtualne predavalnice (videokonferenc in učnega portala). Vse kaže, da bi temu področju veljalo posvetiti veliko več pozornosti, kot ugotavlja tudi Economist v svojem članku Learning new lessons. Seveda pa to ni edina pot. Osebno menim, da še vedno najbolj velja Konfucijev rek "Povej mi pa bom pozabil, pokaži mi in si bom morda zapomnil, vključi me pa bom razumel!" Problemsko in projektno usmerjeno učenje, ki nenehno izziva študente k razmišljanju in iskanju, je način, ki bo pritegnil in pomagal razviti znanja, s katerimi zaposlitev ne bo težko najti. Za takšne oblike dela profesorjev pa je merjenje kontaktnih ur povsem neprimerno. Če želimo spremembe, je treba vanje verjeti in zaupati. Potem reorganizacija ne bo več problem.


Povezave v tekstu:

Akademski skupnosti ob zaključku 2012

Minilo je viharno leto, v katerem smo na univerzi doživeli šok, kakršnega visoko šolstvo v Sloveniji še ni doživelo. Pa ne gre le za visoko šolstvo in ne gre le za znanost. Ni bilo mogoče spregledati zablod naše družbe, v katerih je vse večje razslojevanje velik del prebivalstva potisnilo preko roba dostojnega življenja, vse manjši del pa v prav tako pogubno iluzijo bogastva. Svet vse bolj izgublja ravnotežje.

Univerza je imela v vseh stoletjih svojega obstoja predvsem nalogo, da razsvetljuje temo neznanja. Univerza ni priročna fabrika diplomantov, ki zgolj izobražuje za poklic. Ne! Zavezana je iskanju. Iskanju resnice in kritični refleksiji. Dolžna je razsvetljevati!

Toda kako naj univerza deluje v okolju, ki je polno nedoslednosti, sebičnosti in korupcije? Kjer je nastavljanje ljudi na ključna, odgovorna mesta predvsem glede na to, čigavi so, in ne glede na njihove sposobnosti, postalo nekaj vsakdanjega in običajnega? In kjer je, navkljub kritiki takšnega klientelizma, postalo običajno brezsramno ignoriranje argumentov in kazanje s prstom na drugo stran, češ, saj oni so tudi...!? Takšni vzorci današnje običajnosti jasno kažejo, da smo padli v globok, uničujoč vrtinec! Tonemo, ker ni odgovornosti za skupnost, za skupno dobro in za skupen razvoj!

Ko bomo sposobni pri sebi videti in priznati napake in jih popravljati, in pri drugih videti kvalitete in jih pohvaliti, takrat šele bomo lahko sodelovali v skupno dobro. Do tedaj se bomo vrteli v brezplodnem in nesmiselnem krogu medsebojnega obtoževanja. Iz tega kroga je treba izstopiti! Ne levo, ne desno, ampak kar je prav je tisto, kar je treba govoriti in storiti. Besede brez dejanj so neplodno seme. Govoriti eno in delati drugo, je še slabše. Ljudem je dovolj dvoličnosti, dovolj sebičnosti, grabljenja in nepravičnosti. Ljudje so vstali zato, ker nepravičnost boli.

In kaj ima to z univerzo? Veliko! Dvoličnost in manipulacija, antiintelektualizem in promocija proizvodnje uporabnih instant diplomantov, povzdigovanje le tistega znanja, ki se lahko takoj proda za dober dobiček, vse to ustvarja depresivnost v akademskem svetu univerze, ustvarja vzdušje, ki ubija zdravo ustvarjalnost. Zato v dobro razvoja naše univerze, našega mesta in naše države, upravičeno pričakujemo in zahtevamo pošten in iskren odnos do znanja, do tistih, ki ga ustvarjajo in do tistih, ki ga iščejo. Znanje je in je vedno bilo temelj civilizacij. Ne le spretnosti in specializirana znanja za takojšnjo uporabo, temveč spoznanje in razumevanje, sposobnost prepoznavanja problemov in iskanja inovativnih rešitev, v ustvarjalnem sodelovanju namesto izčrpavajočem tekmovanju. In iskrenost pri prenašanju in sprejemanju spoznanega. To so vrednote, ki dajejo univerzi življenje in moč!

Vsem nam želim, da bi naša univerza v Novem letu še bolj strnjena  kot doslej  uspela v prizadevanjih za doseganje zastavljenega cilja, postati »globalno prepoznaven inovacijski ekosistem, v katerem bomo zaposleni in študenti z radostjo ustvarjali«... vsem preprekam navkljub! V minulem letu smo kljub kriznim časom, kljub zategovanju pasov, uspeli doseči in preseči marsikateri mejnik na poti do zastavljenih ciljev. Vse naše moči smo usmerili v RAZ:UM, v spodbujanje ustvarjalnosti akademske skupnosti, promocijo najžlahtnejših idej, gradnjo mostu med univerzo in okoljem. Ustvarjamo nove, dosledne vzorce na vseh področjih delovanja univerze, ustvarjamo zavedanje vrednot akademske skupnosti, iščemo poti in sprožamo prave in učinkovite vzvode.

Veliko miru in zadovoljstva vam želim. Tistih notranjih, ki sta vredna največ. In da bi z upanjem in zaupanjem stopili v Novo leto ter skupaj stopili korak naprej k ustvarjanju boljše univerze. Ni vprašanje ali zmoremo ali ne... Vprašanje je le ali verjamemo ali ne!... Seveda zmoremo!