nedelja, 07. april 2013

Koliko enakopravnosti imamo?


Zadnja dogajanja na naši univerzi in burni odzivi nekaterih kolegic in kolegov na sklep Senata UM, ki je predvidel razpis le tistih programov 2. stopnje, ki jih zmoremo na tak ali drugačen način tudi finančno pokriti, so me navedle k ponovnemu razmišljanje o smislu in poslanstvu Univerze. Predvsem z vidika zaposlenih. In z vidika enakopravnosti. Dodatno me je k temu spodbudila prošnja ministra Pikala, »naj ne izvajam kakršnihkoli diskriminatornih ukrepov in naj se držim delovnopravne zakonodaje«.

Začnimo z vprašanjem ali smo visokošolski učitelji in sodelavci javni uslužbenci? Zakon pravi, da smo. Ali smo delavci v tradicionalnem odnosu delavec – delodajalec? Sindikati gledajo v glavnem skozi to prizmo. Toda če smo klasični javni uslužbenci, delavci, ki izvršujemo delo, kot nam ga nalaga delodajalec, potem moramo takoj uvesti registracijo prisotnosti na delovnem mestu in poskrbeti, da bo vsakdo na delovnem mestu 40 ur na teden in da bo v tem okviru opravil vse zahtevane obveznosti.

Mislim, da se bo večina kolegic in kolegov strinjala, da se visokošolski učitelji v odnosu do univerze ne počutimo kot klasični delavci. Predvsem zato, ker sami oblikujemo svoje delo. Sami smo oblikovali študijske programe (oziroma sodelovali pri tem), določili vsebino svojih predmetov, didaktične metode in študijske vire, oblike poučevanja, število in vrste kontaktnih ur. Kar je seveda povsem običajno za akademsko okolje univerze. Prav tako smo sami določili pogoje za to, da je nekdo lahko visokošolski učitelj ali sodelavec, in sami smo oblikovali strukturo oz. sistemizacijo delovnih mest, ki zagotavljajo izvajanje študijskih programov. Vse naše predloge je sicer obravnaval senat, a jih je ob ustrezni argumentaciji tudi potrdil. Iniciativa je prihajala s strani »delavcev«. S strani vodstva univerze so praviloma prihajale strateške usmeritve in usklajena pravila.

In potem se pojavijo razlike. Nekateri so svoje predmete zastavili bolj razkošno, drugi so se bolj omejili. Nekatere fakultete so pri strukturi delovnih mest bolj pazile na stroške, druge manj. Nekateri so podvajali vsebine v več predmetih, drugi ne. Nekateri imajo 8 ur predavanj in ob tem namenijo vsaj še 40 ur za osnovno raziskovalno delo, priprave in sodelovanje v delovnih skupinah in komisijah, drugi, ki imajo prav tako 8 kontaktnih ur pa za svoje delo na univerzi ne namenijo skupaj niti 20 ur na teden.

Različnosti med nami


Da zgoraj opisana razlika med učiteljema ni izmišljena, priča dovolj primerov. Verjetno ga ni med nami, ki bi se mu zdelo prav, da oba prejmeta enako plačilo. Pa vendarle ga. In skoraj pravilo je, da se bo tisti drugi boril za svoje z zakoni določene pravice veliko bolj glasno kot prvi. 63. člen ZVIS namreč pravi, da »Neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša...« toliko in toliko ur glede na delovno mesto, in še »Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost.«, povsem natančno pa izračun dodatne tedenske pedagoške obveznosti (t.i. nadobremenitve) določa Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun, ki nadobremenitve iz 63. člena ZVIS obravnava kot delovno uspešnost (natančneje, »delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela: dodatna tedenska pedagoška obveznost za visokošolske učitelje in sodelavce«). Z vsemi temi izračuni in obračuni smo edinstveni v svetu in dovoljujemo, da nas zakoni in uredbe obravnavajo kot mezdne delavce. Ne le dovoljujemo, obešamo se na te zakone in jih zagovarjamo (pravzaprav jih le nekateri).

Vendar se moramo zavedati, da nas tak normativistični in nedosleden odnos do našega dela, ki upošteva le eno dimenzijo, in to veliko bolj natančno kot je smiselno, oddaljuje od bistva Univerze. Zato je eden od razvojnih vzvodov naše univerze (dinamična struktura delovne obremenitve) usmerjen v spremembo Meril za vrednotenje dela, ki bi omogočala celovitejše upoštevanje vseh oblik dela. Žal jih moramo spraviti v škatlo normativov trenutno veljavne zakonodaje, vendar je tudi to mogoče, če se le strinjamo, da je treba delo vrednotiti pravičneje. Enakopravneje. In če se ne bojimo sprememb. Hkrati pripravljamo predloge za spremembo zakonodaje, ki bo visokošolske učitelje in sodelavce končno obravnavala kot odgovorne člane akademske skupnosti in ne kot mezdne delavce. Še posebej bom vesel, če se bodo s tem strinjali tudi sindikati.

Različnosti med fakultetami


Druga vrsta razlik so tiste med fakultetami. Zahteva nekaterih med vami je bila, da naj vse obravnavamo enakopravno, nediskriminatorno, ne glede na to, na kateri fakulteti je kdo zaposlen. Žal vas moram razočarati, toda v sedanjih razmerah to preprosto ni izvedljivo in tudi ne bi bilo pošteno. Posamezne fakultete so se namreč razvijale zelo različno, pri čemer smo bolj ali manj aktivno sodelovali vsi. Razlike med fakultetami so nastale iz več razlogov, med katerimi je tudi različna stopnja samoomejevanja, predvsem glede na razpoložljiva sredstva, posamezne so sanacijo izpeljale že veliko prej, preden je univerzo zajela finančna kriza. Tako so bile nekatere fakultete zelo omejujoče pri nastavljanju na višja delovna mesta ob napredovanju v višjo habilitacijo, druge pa ne. Na nobeni tuji univerzi, ki da kaj nase, ne poznam primera, da bi bila polovica vseh učiteljev rednih profesorjev, pri nas pa so ta razmerja ekstremna in zelo različna, kot je razvidno tudi iz spodnjega diagrama.


Tudi za to uravnoteženje omenjenih razmerij smo predvideli vzvod, ki temelji na drugačnem načinu izbire na delovna mesta. Glavni razlog za spremembo postopka habilitacij pa je, na najodgovornejša mesta izbrati najbolj sposobne izmed vseh, ki se bodo prijavljali na odprte razpise.

Velike razlike nastopajo tudi v deležu administracije. Še en razlog, da ni mogoče vseh fakultet obravnavati enako, oziroma razdeljevati sredstev glede na njihove stroške. Res pa tudi je, da so nekateri razlogi za razlike med finančnimi stanji fakultet, objektivni. V takšnih primerih so nujna dodatna sredstva.


Natančne analize števila kontaktnih ur po programih in fakultetah še nimamo, vendar vemo, da so tudi tu razlike velike. Od študentov lahko hitro zvemo, da jih je preveč, sploh predavanj. In da precej študentov prav zato nekaterih predavanj sploh ne obiskuje, seveda predvsem tistih nezanimivih (ki so jih morda že slišali pri kakšnem drugem predmetu). Brez škode. Če vzamemo za primerjavo eno od danskih univerz in enega od naravoslovnih programov prve stopnje, je kontaktnih ur v prvem letniku približno 500, na tehniki okrog 570 in na humanistiki 300.

Ali naj torej fakultete ne nosijo odgovornosti za svoje finančno stanje? Če naj bo rektor odgovoren za enakopravnost med fakultetami in na njih zaposlenimi kolegicami in kolegi, potem moramo bistveno spremeniti organizacijo univerze in pristojnosti prenesti na rektorat (z rektoratom imam v prvi vrsti v mislih vodstvo univerze, torej organe univerze, rektorja s prorektorji, Senat in Upravni odbor). Sedanje stanje pa zahteva, da fakultete, ki imajo večino dejanskih pristojnosti, prevzamejo tudi ustrezne odgovornosti. S fakulteto pa seveda mislim vse, ki so vključeni v sprejemanje odločitev, in v veliki meri visokošolske učitelje, ki sooblikujejo študijske programe, predlagajo njihove razpise, predlagajo izvolitve in nastavitve na višja delovna mesta in določajo število kontaktnih ur pri svojih predmetih.

Sklep Senata UM


Ali je bil torej sklep Senata UM, ki je od fakultet zahteval odločitev o tem ali bodo programe, ki jih želijo razpisati in kakršne želijo razpisati, tudi izvedle ali pa naj ne razpišejo vseh, sporen? In ali je bil glede na pristojnosti fakultet diskriminatoren? Izjava zaposlenih pomeni dogovor o tem, da bomo razpisane programe izvedli tudi na fakultetah, kjer sredstva ne bodo omogočala, da poplačamo razen osnovnih plač tudi vse nadobremenitve. Ali pomeni takšna izjava izsiljevanje? Morda bi jo v klasični relaciji delavec – delodajalec lahko tako razumeli, toda saj smo vendar Univerza in ne fabrika. Ali pa bi bili raje fabrika? Če je odgovor večine akademske skupnosti da, se opravičujem, da sem razumel odnose na Univerzi drugače, kot delodajalec – delavec. Če bi se raje oklepali črk zakonov, kot delovali v njihovem duhu in v duhu akademskih vrednot, potem zagotovo nisem na pravem mestu in bom brez zadržkov odstopil. Če smo za to, da naredimo boljšo univerzo, na kateri bo vsakdo sprejel svoje odgovornosti in zagnano in ustvarjalno delal zato, da bomo odkrivali nova znanja in spoznanja in jih nesebično prenašali na svoje študente, da bodo bolje izobraženi, da bodo imeli več možnosti v svojem življenju, z njimi pa tudi naša družba in država, potem bom brez pomisleka vztrajal naprej. Smo v prelomnem trenutku in pred nami je veliko izzivov in odločitev.