četrtek, 20. marec 2014

Bolonja po slovensko

Spodnji tekst je povzet iz zbornika Bolonja po Bolonji, ki je izšel pred kratkim.

Je bolonjska reforma uspela? Deloma je, vendar kljub njeni desetletnici ne vidim, da bi bila že končana. Končana je sicer v formalnem pogledu, kjer smo dosegli pomembne izboljšave. Študijski programi so sedaj evropsko primerljivo strukturirani, s tem pa je zagotovljena tudi enostavnejša prepoznavnost stopenj izobrazbe, lažji so prehodi med programi, tudi med institucijami in državami, večja je preglednost za delodajalce. Boljši je tudi način vrednotenja znanja, boljše organiziranje študijske dejavnosti, vzpostavljeni so mehanizmi spremljanja uspešnosti izvajanja študijske dejavnosti, večji je poudarek na spremljanju in razvoju kakovosti. Še posebej pomembno vlogo je imela pri tem vpeljava ECTS, ki postavlja študente v povsem drugo perspektivo, v njeno središče.

Ni pa bolonjska reforma končana z vidika reforme temeljnih vrednot, kot je na primer zavedanje profesorjev, da smo soodgovorni za uspeh svojih študentov. Ko bomo svoje ambicije in svojo energijo usmerili prvenstveno v oblikovanje in izvajanje študijskih programov, v katerih bodo študenti na najustreznejši možen način, z radostno radovednostjo, iskali, spoznavali, pridobivali spretnosti, skozi katere se bodo razvili v zrele, razgledane, ustvarjalne in sposobne družbeno odgovorne osebnosti, takrat bomo lahko rekli, da je bolonjska reforma v celoti uspela. Ali prosto po indijskem filmu Eksotični hotel Marigold, na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še nismo na koncu. A za takšen premik v dojemanju poslanstva visokega šolstva ne zadoščajo le spremembe v akademski skupnosti. Potreben je premik v celotni družbi in državi. Premik v družbo znanja, ki ne bo le črka na papirju, ampak večinsko sprejeta vrednota.

Pri vsaki reformi so bistveni motivi. Vprašajmo se torej, kakšni so bili motivi univerz, z vsemi udeleženci, ki s(m)o sodelovali v prenovi študijskih programov. Koliko s(m)o verjeli bolonjskim smernicam? In kako smo jih prenesli v naše okolje? Smo videli v bolonjskih ciljih tudi svoje cilje? Kljub temu, da smo mnogi v bolonjski reformi videli veliko priložnost za izboljšave programov in s tem tudi visokega šolstva v celoti, so na potek reforme v veliki meri vplivali vzvodi in vzorci v akademskem okolju, ki so utrjeni tudi v zakonodaji. Predvsem tri vidim kot velike ovire. Prvič, nadobremenitve učiteljev in njihovo obračunavanje, ki so uzakonjeni v 63. členu ZVIS, drugič, do leta 2003 so prihodki fakultet izhajali neposredno iz obračunavanja pedagoške obveze posameznih učiteljev in pedagoških sodelavcev, ki jo je pristojno ministrstvo izračunalo na osnovi najave programov, nato pa so bile do leta 2011 univerze financirane glede na število študentov in diplomantov, in tretjič, postopek zaposlovanja visokošolskih učiteljev, ki ne spodbuja pozitivne selekcije.

63. člen je s svojim vplivom na plače povzročil, da so si pedagoški delavci prizadevali pridobiti čim več kontaktnih ur in bolonjska reforma se je izkazala kot odlična priložnost za to. Sam sem sicer vedno razumel 63. člen (če berete predlog novega ZVIS je to člen 100. oz. 101., odvisno od različice) kot standard, ki naj zagotovi, da učitelji na univerzah ne bodo le poučevali in ob tem imeli tudi dovolj časa za kakovostno posredno pedagoško delo, temveč v približno enaki meri tudi raziskovali. Zato tistih 6 ur. Prav tako razumem nadobremenitev kot neko zgornjo mejo pedagoške obremenitve, ki naj bi veljala izjemoma, torej v posebnih okoliščinah (ko npr. kolegica gostuje na kakšni drugi univerzi ali je na porodniškem dopustu) in ne kot pravilo. Žal nimam dovolj prostora za podrobnejšo utemeljitev, vendar sem prepričan, da je 63. člen (ter njegova umestitev v miselnost slovenskega akademskega okolja) ogromno prispeval k inflaciji programov, predmetov in kontaktnih ur, k podvajanjem vsebin, s tem pa tudi k zmanjšanju predvidenih pozitivnih učinkov bolonjske prenove.

Način financiranja univerz do leta 2003 je še vedno globoko ukoreninjen v miselnosti akademske skupnosti (in še danes so nekateri učitelji prepričani, da ministrstvo zanje na fakulteto nakazuje denar za njihove kontaktne ure). Ob hkratnem vplivu 63. člena lahko razumemo, zakaj so univerze tudi v okviru bolonjske reforme večale število študijskih programov, predmetov in kontaktnih ur, čeprav nič od naštetega po letu 2003 na financiranje univerz ni imelo več vpliva. Nekako se je kar verjelo, da več programov pomeni več študentov, s tem pa več sredstev po načinu financiranja, ki je bil v veljavi od 2003 do 2011, čeprav to ne drži. Kar priteguje študente so predvsem kvalitetni, perspektivni in mednarodno priznani programi mednarodno priznanih univerz. Vendar je ob tem treba poudariti, da so v zadnjih desetih letih v Sloveniji zrasle tudi mnoge privatne fakultete s precejšnjim številom programov (žal večinoma na področjih, kjer diplomantov že prej ni primanjkovalo), kar je bistveno vplivalo na porast števila razpisanih programov, s tem pa tudi na danes nadpovprečno razmerje med številom programov in prebivalcev v primerjavi z drugimi državami.

Tretji vplivni faktor je kakovost  visokošolskih učiteljev (zavedanje poslanstva, akademska širina, ljubezen do raziskovanja in poučevanja in seveda sposobnost za oboje, delovanje po akademskih etičnih načelih), predvsem tistih na najodgovornejših mestih rednih profesorjev, ki so imeli tudi največji vpliv na bolonjsko reformo. Pravzaprav imamo na Univerzi v Mariboru glede na prejeta sredstva nadpovprečno število kakovostnih profesorjev, vendar jih nimamo dovolj.

Vsi trije našteti razlogi so vplivali drug na drugega in tako multiplicirali medsebojne negativne učinke. Vsi trije pa so tudi trdno zakoreninjeni v zakonodaji. Očitno je torej, da je potrebno ZVIS korenito spremeniti in vanj vgraditi vzvode, ki bodo spodbudno vplivali na razvoj kakovosti univerz in visokega šolstva v celoti. Še posebej je potrebno poskrbeti za višjo kakovost visokošolskih učiteljev, saj ti razvijajo predmete, v katere tkejo svoja raziskovalna spoznanja, in oblikujejo programe pa tudi kriterije za vpis študentov. Rektorji smo predlagali vrsto sprememb ZVIS, ki bodo npr. omogočili povezavo habilitacije z razpisom na delovno mesto in s tem omogočili izbiro najboljših, pozitivno selekcijo torej. Ali bodo predlogi sprejeti, je v času pisanja tega prispevka še neznanka, vsekakor pa bodo pravi vzvodi potrebovali čas, da se bodo pokazali pozitivni učinki, torej jih je potrebno uvesti čim prej. Prepričan sem, da so premišljeni vzvodi, ki aktivirajo željene motive, edini pravi način reformiranja visokega šolstva. Le tako se bo lahko polno razvil tudi potencial bolonjskih smernic.

Na koncu se ne morem izogniti vplivu financiranja na učinkovitost bolonjske reforme in uspešnost visokega šolstva nasploh. Ob upoštevanju sprejetih strateških dokumentov države (predvsem NPVŠ in RIS), ki predvidevajo sledenje smernicam EU in OECD glede obsega sredstev za terciarno izobraževanje je dejstvo, da bi bile navedene anomalije bistveno manjše, če bi država zaveze v teh dokumentih tudi uresničevala. Glede na zaveze v dokumentih je danes visoko šolstvo financirano le 67%, kar seveda vpliva na razmerje študentov na visokošolske učitelje in sodelavce, na pedagoške (pre)obremenitve in na uspešnost bolonjske reforme. Razen zakonskih sprememb je zato nujno tudi financiranje, ki bo ustrezalo pričakovanjem do visokega šolstva, še posebej do univerz.

Odziv na članek Ministrov boj za šolnine

Predlog sprememb ZVIS upravičeno dviga veliko prahu, vprašanje pa je ali res tam, kjer bo zakon sprožil pomembne spremembe v razvoju visokega šolstva. Zadnje kritike, ki jih povzema in interpretira Klemen Košak, avtor članka Ministrov boj za šolnine, se osredotočajo na spremembe v delitvi na brezplačni in plačljivi študij. Iz njih je mogoče razbrati bojazen pred širšim odpiranjem vrat šolninam na javnih univerzah, predvsem s tem, da bi se lahko šolnine uvedle tudi za redni, oziroma po novem, polni študij.

Nisem prepričan, da je takšna bojazen upravičena. Če bi javne univerze želele več zaslužiti s šolninami, bi lahko že leta 2012, z novim načinom financiranja, ki ni bil več odvisen od števila študentov, bistveno znižale število razpisnih mest rednega in dvignile število mest izrednega študija pa tega nismo storili. Čeprav bi dejansko morali znižati število razpisanih mest na mnogih programih, saj razpoložljivi viri za takšno število študentov, kot jih vpisujemo, ne zadoščajo. Zato je na Univerzi v Mariboru večina visokošolskih učiteljev in sodelavcev preobremenjena s kontaktnimi urami in zato marsikje primanjkuje predavalnic in laboratorijev, zaradi česar so urniki predavanj in vaj razpršeni preko celega dne. (Opremljenost laboratorijev bom tokrat pustil ob strani, čeprav je delež sredstev, ki ostane za materialne stroške, le še okrog 10% vseh sredstev, ki jih prejemamo iz proračuna za izvajanje rednega študija.)

Drugi razlog, zaradi katerega bi bil nujen temeljit razmislek o številu tako študijskih programov kot razpisanih mest na javnih univerzah, je vprašanje, koliko maturantov je za študij na univerzi sploh dovolj motiviranih in dovolj sposobnih. Matura že dolgo ni več zadostni kriterij ne za eno, ne za drugo, zato resno razmišljamo o morebitni uvedbi preverjanja tako sposobnosti za študij kot motivacije zanj pred vpisom. Razmislek je potreben tudi o tem, kakšne profile potrebujemo za razvoj države. Nam tako ljuba primerjava s Švico pokaže, da tam na univerzah študira bistveno manjši del populacije, kot pri nas. Bistveno več pa je odličnih strokovnih šol, tako srednjih kot višjih.

S takšnimi vprašanji bi bilo treba začeti spremembe tako pomembnega zakona. Postaviti bi si morali jasne cilje in premisliti, kako jih je mogoče doseči. Nacionalni program visokega šolstva je dobro izhodišče, a ne daje odgovorov na zelo konkretna vprašanja, kot so, kaj z binarnostjo? Koliko univerzitetnih diplomantov država sploh potrebuje? In katerih? Kako zagotoviti, da bo vsakdo lahko uspešno končal šolo, smer in stopnjo, za katero je motiviran in sposoben? In ne nazadnje, kolikšen del populacije je sploh dovolj motiviran in sposoben za resen študij na univerzi? Za vse, ki so, je treba vedno in za vselej zagotoviti brezplačen študij in za kakovostno izvajanje programov nameniti tudi zadostna sredstva.

Hkrati je potrebno omogočiti univerzam dovolj fleksibilnosti pri razporejanju in nagrajevanju dela zaposlenih. Tako pa v predlogu zakona še vedno ostaja vrsta normativov, ki nas omejujejo v razvoju. Med drugim dosedanji 63. člen (ki je sedaj že 101.), ki sicer zelo ustrezno postavi okvir pedagoške obremenitve, a nato natančno zapove, kako je treba vsakršno odstopanje nad točno določeno številko tudi obračunati. Prav je, da je pošteno delo tudi pošteno plačano, vendar morajo biti podrobnosti o tem prepuščene univerzi sami, saj je med posameznimi področji in programi pa tudi med posameznimi profesorji, docenti in asistenti ogromno razlik. Uravnilovke niso nikoli naklonjene ustvarjalnosti in inovativnosti pri delu.

Še posebej bi bilo potrebno iz zakona izvzeti takšne vzvode, za katere vemo, da so povzročili anomalije študijskih programov. 63. člen je z opredelitvijo plačevanja t.i. nadobvez veliko pripomogel k inflaciji kontaktnih ur, študijskih programov in k podvajanju vsebin zaradi želja po večjem zaslužku s pedagoškim delom, kar je šlo pogosto na račun zmanjšanja raziskovalnega dela.

Temeljit premislek o ciljih sprememb Zakona o visokem šolstvu smo rektorji predlagali in vztrajno ponavljamo že od prvih poskusov vključevanja financiranja v zakon v letu 2011 (prav odločba Ustavnega sodišča, da je potrebno financiranje urediti z zakonom, je sprožila proces sprememb), vendar noben od treh ministrov ni začel spreminjati zakona z resno, sistematično in široko razpravo o ciljih. Zato tudi predlog zakona ni takšen, kot bi ga potrebovali za kakovostnejši razvoja visokega šolstva, ampak je zakrpana vreča političnih kompromisov. Po mojem mnenju je sicer boljši, kot je sedanji, saj stabilizira financiranje, končno pa omogoča tudi odprte razpise na pedagoška delovna mesta, a je velika škoda, da se ga nismo lotili z razpravo o ciljih. Šele odgovori na mnoga odprta vprašanja glede ciljev bi dali smernice za odgovor na drugo vprašanje, kako jih doseči ter s tem ključne vzvode zakona.

Ob koncu bi želel izpostaviti nekoliko izkrivljeno pojmovanje vloge rektorjev univerz, ki nas tako mediji kot sindikati pogosto zamenjujejo z direktorji in menedžerji . Naj spomnim, rektorji smo profesorji, izvoljeni s strani akademske skupnosti in javna univerza ni profitna ustanova. Moj cilj je dobra univerza. Nič več in nič manj.

(Pismo je bilo objavljeno v Mladini št. 11 14.3.2014 kot odziv na članek Ministrov boj za šolnine v Mladini št. 10.)

četrtek, 06. februar 2014

Ob dnevu kulture

Naša kultura je odraz naših vrednot, je to, čemur dajemo pomen, je to, kar nas osmišlja. Umetnost, kot najbolj abstraktna in simbolična dejavnost človeka, kot izraz najglobljega spoznanja in refleksije, morda še najbolj neposredno odraža kulturo skupnosti, naroda ali mesta. A v našem vsakdanu se kultura najmočneje in najneposredneje odraža v odnosih.

In kaj prepoznavamo v naših odnosih? Da se v njih vse pogosteje odraža strah. Eksistenčni strah pred jutrišnjim dnem. Svet je prepleten, kompleksen, ne čutimo se več gospodarjev niti svojega danes, kaj šele svojega jutri. Kar je nenavadno, če vemo, da se je poraba na prebivalca planeta od sredine prejšnjega stoletja skoraj potrojila in raste še naprej! Zakaj je potem strah pred prihodnostjo večji? Zakaj potem izgubljamo samozavest? Zakaj so odnosi napeti?

Nekaj je narobe s svetovno ekonomijo, ki sicer vse večjega bogastva ni sposobna enakomerneje porazdeliti. Ki pozablja, da je osnovni namen ekonomije, da bi moral biti osnovni namen ekonomije, potešiti osnovne potrebe vseh, preden se posveti željam nekaterih. Zadovoljiti potrebe po zdravi hrani in vodi, ustreznem bivališču in zdravemu okolju, zdravstveni oskrbi in izobraževanju, je mogoče zadovoljiti z razpoložljivimi viri, saj so potrebe končne. Želje so neskončne in njihovo zadovoljevanje na račun osnovnih potreb ustvarja grozljive prepade in napetosti.

Čeprav vemo, da bogastva ne ustvarja denar ampak delo, bolj cenimo denar, kot delo. S tem bogatimo denar in siromašimo človeka. Nesmiselno ekstremno bogatenje bogatih in siromašenje revnih je postala anomalija ekonomskega sistema, v katerem živimo, in je kulturno siromašenje vsega človeštva!

Zato ne preseneča, da se človeštvo takšnim anomalijam, takšnim boleznim človeške družbe, upira. Ustvarili smo nenavaden sistem, ki se je povampiril in sedaj ne vemo, kako naprej. Revolucij se verjetno upravičeno bojimo, saj so se v zgodovini izkazale za neučinkovite, v delovanje sistema, kakršen je, ne verjamemo več, saj nam izkušnje kažejo, da se radost življenja redči in negotovost in zaskrbljenost večata. Alan Ford, ki smo se mu v 70. in 80. od srca smejali, je postal dokumentarec našega časa in prostora, Orwellov utopični roman 1984 pa je bližje resnici kot kdajkoli. Ali obstaja tretja pot za izhod iz krize odnosov – iz kulturne krize?

Prepričan sem, da obstaja. Njen cilj mora biti spoznanje, da bo za vsakega posameznika življenje boljše, če bo celota uravnotežena in zdrava. Kot organizem, v katerem bo šlo prav vsaki celici dobro le takrat, ko bo šlo dobro vsem celicam. Človeštvo je organizem in celoten planet je organizem. Tako kot je ekstremna rast ene celice na račun drugih rak organizma, je pohlep rak naše civilizacije. Zato v takšnem neravnovesju ni ne radosti in ne prihodnosti, ne za bogate in ne za siromašne, pa tudi za tiste vmes ne. Cilj je zato spoznanje, da meni ne more biti dobro, če gre tebi slabo.

Cilj je torej širše zavedanje. Ko sem sposoben sebe dojeti kot nekaj več kot le tisto, kar je znotraj lastne kože. Ko spoznam, da bogastvo ni tisto, kar nosim v žepu, ampak tisto, kar imam v glavi in nosim v srcu. In prav to bi moral postati bistveni cilj izobraževanja. Od vrtca do univerze. Pri čemer ima univerza še posebno odgovornost, saj izobražuje tudi učitelje. Pa tudi zato, ker je najvišja stopnja institucionalnega izobraževanja. Širina zavedanja, sposobnost razumeti, zakaj je pomembno skupne cilje postaviti pred lastne ambicije, je prav tako pomembno za inženirja, kot za humanista ali družboslovca. Tudi inženir in ekonomist morata biti sposobna svoje rešitve videti širše, si ozavestiti družbene in okoljske posledice svojih tehničnih ali ekonomskih rešitev... in svoj prispevek k uravnotežitvi in harmoniji v vseh pogledih.

Umetnost ima v evoluciji zavesti še posebno vlogo, saj nam je lahko vir navdiha. Je pa tudi ogledalo stanja sveta, pa tudi naših želja in teženj. Sodobna umetnost vseh zvrsti nam pogosto govori o tesnobi in strahu, o apokalipsah, ki jih umetniki vidijo v svojih vizijah, pa tudi o globokem hrepenenju po harmoniji, ki se izgublja v pretiranem racionalizmu in mehanicizmu današnjega časa.

Naj zaključim z navdihom pesnika, katerega obletnico prestopa iz sveta živih v svet mrtvih častimo danes. Njegovo sporočilo nam je lahko kažipot vedno, ko zaidemo s poti:

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša bosta last!