Ob dnevu kulture
Naša kultura je odraz naših vrednot, je to, čemur dajemo pomen, je to, kar nas osmišlja. Umetnost, kot najbolj abstraktna in simbolična dejavnost človeka, kot izraz najglobljega spoznanja in refleksije, morda še najbolj neposredno odraža kulturo skupnosti, naroda ali mesta. A v našem vsakdanu se kultura najmočneje in najneposredneje odraža v odnosih.
In kaj prepoznavamo v naših odnosih? Da se v njih vse pogosteje odraža strah. Eksistenčni strah pred jutrišnjim dnem. Svet je prepleten, kompleksen, ne čutimo se več gospodarjev niti svojega danes, kaj šele svojega jutri. Kar je nenavadno, če vemo, da se je poraba na prebivalca planeta od sredine prejšnjega stoletja skoraj potrojila in raste še naprej! Zakaj je potem strah pred prihodnostjo večji? Zakaj potem izgubljamo samozavest? Zakaj so odnosi napeti?
Nekaj je narobe s svetovno ekonomijo, ki sicer vse večjega bogastva ni sposobna enakomerneje porazdeliti. Ki pozablja, da je osnovni namen ekonomije, da bi moral biti osnovni namen ekonomije, potešiti osnovne potrebe vseh, preden se posveti željam nekaterih. Zadovoljiti potrebe po zdravi hrani in vodi, ustreznem bivališču in zdravemu okolju, zdravstveni oskrbi in izobraževanju, je mogoče zadovoljiti z razpoložljivimi viri, saj so potrebe končne. Želje so neskončne in njihovo zadovoljevanje na račun osnovnih potreb ustvarja grozljive prepade in napetosti.
Čeprav vemo, da bogastva ne ustvarja denar ampak delo, bolj cenimo denar, kot delo. S tem bogatimo denar in siromašimo človeka. Nesmiselno ekstremno bogatenje bogatih in siromašenje revnih je postala anomalija ekonomskega sistema, v katerem živimo, in je kulturno siromašenje vsega človeštva!
Zato ne preseneča, da se človeštvo takšnim anomalijam, takšnim boleznim človeške družbe, upira. Ustvarili smo nenavaden sistem, ki se je povampiril in sedaj ne vemo, kako naprej. Revolucij se verjetno upravičeno bojimo, saj so se v zgodovini izkazale za neučinkovite, v delovanje sistema, kakršen je, ne verjamemo več, saj nam izkušnje kažejo, da se radost življenja redči in negotovost in zaskrbljenost večata. Alan Ford, ki smo se mu v 70. in 80. od srca smejali, je postal dokumentarec našega časa in prostora, Orwellov utopični roman 1984 pa je bližje resnici kot kdajkoli. Ali obstaja tretja pot za izhod iz krize odnosov – iz kulturne krize?
Prepričan sem, da obstaja. Njen cilj mora biti spoznanje, da bo za vsakega posameznika življenje boljše, če bo celota uravnotežena in zdrava. Kot organizem, v katerem bo šlo prav vsaki celici dobro le takrat, ko bo šlo dobro vsem celicam. Človeštvo je organizem in celoten planet je organizem. Tako kot je ekstremna rast ene celice na račun drugih rak organizma, je pohlep rak naše civilizacije. Zato v takšnem neravnovesju ni ne radosti in ne prihodnosti, ne za bogate in ne za siromašne, pa tudi za tiste vmes ne. Cilj je zato spoznanje, da meni ne more biti dobro, če gre tebi slabo.
Cilj je torej širše zavedanje. Ko sem sposoben sebe dojeti kot nekaj več kot le tisto, kar je znotraj lastne kože. Ko spoznam, da bogastvo ni tisto, kar nosim v žepu, ampak tisto, kar imam v glavi in nosim v srcu. In prav to bi moral postati bistveni cilj izobraževanja. Od vrtca do univerze. Pri čemer ima univerza še posebno odgovornost, saj izobražuje tudi učitelje. Pa tudi zato, ker je najvišja stopnja institucionalnega izobraževanja. Širina zavedanja, sposobnost razumeti, zakaj je pomembno skupne cilje postaviti pred lastne ambicije, je prav tako pomembno za inženirja, kot za humanista ali družboslovca. Tudi inženir in ekonomist morata biti sposobna svoje rešitve videti širše, si ozavestiti družbene in okoljske posledice svojih tehničnih ali ekonomskih rešitev... in svoj prispevek k uravnotežitvi in harmoniji v vseh pogledih.
Umetnost ima v evoluciji zavesti še posebno vlogo, saj nam je lahko vir navdiha. Je pa tudi ogledalo stanja sveta, pa tudi naših želja in teženj. Sodobna umetnost vseh zvrsti nam pogosto govori o tesnobi in strahu, o apokalipsah, ki jih umetniki vidijo v svojih vizijah, pa tudi o globokem hrepenenju po harmoniji, ki se izgublja v pretiranem racionalizmu in mehanicizmu današnjega časa.
Naj zaključim z navdihom pesnika, katerega obletnico prestopa iz sveta živih v svet mrtvih častimo danes. Njegovo sporočilo nam je lahko kažipot vedno, ko zaidemo s poti:
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša bosta last!
In kaj prepoznavamo v naših odnosih? Da se v njih vse pogosteje odraža strah. Eksistenčni strah pred jutrišnjim dnem. Svet je prepleten, kompleksen, ne čutimo se več gospodarjev niti svojega danes, kaj šele svojega jutri. Kar je nenavadno, če vemo, da se je poraba na prebivalca planeta od sredine prejšnjega stoletja skoraj potrojila in raste še naprej! Zakaj je potem strah pred prihodnostjo večji? Zakaj potem izgubljamo samozavest? Zakaj so odnosi napeti?
Nekaj je narobe s svetovno ekonomijo, ki sicer vse večjega bogastva ni sposobna enakomerneje porazdeliti. Ki pozablja, da je osnovni namen ekonomije, da bi moral biti osnovni namen ekonomije, potešiti osnovne potrebe vseh, preden se posveti željam nekaterih. Zadovoljiti potrebe po zdravi hrani in vodi, ustreznem bivališču in zdravemu okolju, zdravstveni oskrbi in izobraževanju, je mogoče zadovoljiti z razpoložljivimi viri, saj so potrebe končne. Želje so neskončne in njihovo zadovoljevanje na račun osnovnih potreb ustvarja grozljive prepade in napetosti.
Čeprav vemo, da bogastva ne ustvarja denar ampak delo, bolj cenimo denar, kot delo. S tem bogatimo denar in siromašimo človeka. Nesmiselno ekstremno bogatenje bogatih in siromašenje revnih je postala anomalija ekonomskega sistema, v katerem živimo, in je kulturno siromašenje vsega človeštva!
Zato ne preseneča, da se človeštvo takšnim anomalijam, takšnim boleznim človeške družbe, upira. Ustvarili smo nenavaden sistem, ki se je povampiril in sedaj ne vemo, kako naprej. Revolucij se verjetno upravičeno bojimo, saj so se v zgodovini izkazale za neučinkovite, v delovanje sistema, kakršen je, ne verjamemo več, saj nam izkušnje kažejo, da se radost življenja redči in negotovost in zaskrbljenost večata. Alan Ford, ki smo se mu v 70. in 80. od srca smejali, je postal dokumentarec našega časa in prostora, Orwellov utopični roman 1984 pa je bližje resnici kot kdajkoli. Ali obstaja tretja pot za izhod iz krize odnosov – iz kulturne krize?
Prepričan sem, da obstaja. Njen cilj mora biti spoznanje, da bo za vsakega posameznika življenje boljše, če bo celota uravnotežena in zdrava. Kot organizem, v katerem bo šlo prav vsaki celici dobro le takrat, ko bo šlo dobro vsem celicam. Človeštvo je organizem in celoten planet je organizem. Tako kot je ekstremna rast ene celice na račun drugih rak organizma, je pohlep rak naše civilizacije. Zato v takšnem neravnovesju ni ne radosti in ne prihodnosti, ne za bogate in ne za siromašne, pa tudi za tiste vmes ne. Cilj je zato spoznanje, da meni ne more biti dobro, če gre tebi slabo.
Cilj je torej širše zavedanje. Ko sem sposoben sebe dojeti kot nekaj več kot le tisto, kar je znotraj lastne kože. Ko spoznam, da bogastvo ni tisto, kar nosim v žepu, ampak tisto, kar imam v glavi in nosim v srcu. In prav to bi moral postati bistveni cilj izobraževanja. Od vrtca do univerze. Pri čemer ima univerza še posebno odgovornost, saj izobražuje tudi učitelje. Pa tudi zato, ker je najvišja stopnja institucionalnega izobraževanja. Širina zavedanja, sposobnost razumeti, zakaj je pomembno skupne cilje postaviti pred lastne ambicije, je prav tako pomembno za inženirja, kot za humanista ali družboslovca. Tudi inženir in ekonomist morata biti sposobna svoje rešitve videti širše, si ozavestiti družbene in okoljske posledice svojih tehničnih ali ekonomskih rešitev... in svoj prispevek k uravnotežitvi in harmoniji v vseh pogledih.
Umetnost ima v evoluciji zavesti še posebno vlogo, saj nam je lahko vir navdiha. Je pa tudi ogledalo stanja sveta, pa tudi naših želja in teženj. Sodobna umetnost vseh zvrsti nam pogosto govori o tesnobi in strahu, o apokalipsah, ki jih umetniki vidijo v svojih vizijah, pa tudi o globokem hrepenenju po harmoniji, ki se izgublja v pretiranem racionalizmu in mehanicizmu današnjega časa.
Naj zaključim z navdihom pesnika, katerega obletnico prestopa iz sveta živih v svet mrtvih častimo danes. Njegovo sporočilo nam je lahko kažipot vedno, ko zaidemo s poti:
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša bosta last!
Komentarji
Objavite komentar