Bolonja po slovensko
Spodnji tekst je povzet iz zbornika Bolonja po Bolonji, ki je izšel pred kratkim.
Je bolonjska reforma uspela? Deloma je, vendar kljub njeni desetletnici ne vidim, da bi bila že končana. Končana je sicer v formalnem pogledu, kjer smo dosegli pomembne izboljšave. Študijski programi so sedaj evropsko primerljivo strukturirani, s tem pa je zagotovljena tudi enostavnejša prepoznavnost stopenj izobrazbe, lažji so prehodi med programi, tudi med institucijami in državami, večja je preglednost za delodajalce. Boljši je tudi način vrednotenja znanja, boljše organiziranje študijske dejavnosti, vzpostavljeni so mehanizmi spremljanja uspešnosti izvajanja študijske dejavnosti, večji je poudarek na spremljanju in razvoju kakovosti. Še posebej pomembno vlogo je imela pri tem vpeljava ECTS, ki postavlja študente v povsem drugo perspektivo, v njeno središče.
Ni pa bolonjska reforma končana z vidika reforme temeljnih vrednot, kot je na primer zavedanje profesorjev, da smo soodgovorni za uspeh svojih študentov. Ko bomo svoje ambicije in svojo energijo usmerili prvenstveno v oblikovanje in izvajanje študijskih programov, v katerih bodo študenti na najustreznejši možen način, z radostno radovednostjo, iskali, spoznavali, pridobivali spretnosti, skozi katere se bodo razvili v zrele, razgledane, ustvarjalne in sposobne družbeno odgovorne osebnosti, takrat bomo lahko rekli, da je bolonjska reforma v celoti uspela. Ali prosto po indijskem filmu Eksotični hotel Marigold, na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še nismo na koncu. A za takšen premik v dojemanju poslanstva visokega šolstva ne zadoščajo le spremembe v akademski skupnosti. Potreben je premik v celotni družbi in državi. Premik v družbo znanja, ki ne bo le črka na papirju, ampak večinsko sprejeta vrednota.
Pri vsaki reformi so bistveni motivi. Vprašajmo se torej, kakšni so bili motivi univerz, z vsemi udeleženci, ki s(m)o sodelovali v prenovi študijskih programov. Koliko s(m)o verjeli bolonjskim smernicam? In kako smo jih prenesli v naše okolje? Smo videli v bolonjskih ciljih tudi svoje cilje? Kljub temu, da smo mnogi v bolonjski reformi videli veliko priložnost za izboljšave programov in s tem tudi visokega šolstva v celoti, so na potek reforme v veliki meri vplivali vzvodi in vzorci v akademskem okolju, ki so utrjeni tudi v zakonodaji. Predvsem tri vidim kot velike ovire. Prvič, nadobremenitve učiteljev in njihovo obračunavanje, ki so uzakonjeni v 63. členu ZVIS, drugič, do leta 2003 so prihodki fakultet izhajali neposredno iz obračunavanja pedagoške obveze posameznih učiteljev in pedagoških sodelavcev, ki jo je pristojno ministrstvo izračunalo na osnovi najave programov, nato pa so bile do leta 2011 univerze financirane glede na število študentov in diplomantov, in tretjič, postopek zaposlovanja visokošolskih učiteljev, ki ne spodbuja pozitivne selekcije.
63. člen je s svojim vplivom na plače povzročil, da so si pedagoški delavci prizadevali pridobiti čim več kontaktnih ur in bolonjska reforma se je izkazala kot odlična priložnost za to. Sam sem sicer vedno razumel 63. člen (če berete predlog novega ZVIS je to člen 100. oz. 101., odvisno od različice) kot standard, ki naj zagotovi, da učitelji na univerzah ne bodo le poučevali in ob tem imeli tudi dovolj časa za kakovostno posredno pedagoško delo, temveč v približno enaki meri tudi raziskovali. Zato tistih 6 ur. Prav tako razumem nadobremenitev kot neko zgornjo mejo pedagoške obremenitve, ki naj bi veljala izjemoma, torej v posebnih okoliščinah (ko npr. kolegica gostuje na kakšni drugi univerzi ali je na porodniškem dopustu) in ne kot pravilo. Žal nimam dovolj prostora za podrobnejšo utemeljitev, vendar sem prepričan, da je 63. člen (ter njegova umestitev v miselnost slovenskega akademskega okolja) ogromno prispeval k inflaciji programov, predmetov in kontaktnih ur, k podvajanjem vsebin, s tem pa tudi k zmanjšanju predvidenih pozitivnih učinkov bolonjske prenove.
Način financiranja univerz do leta 2003 je še vedno globoko ukoreninjen v miselnosti akademske skupnosti (in še danes so nekateri učitelji prepričani, da ministrstvo zanje na fakulteto nakazuje denar za njihove kontaktne ure). Ob hkratnem vplivu 63. člena lahko razumemo, zakaj so univerze tudi v okviru bolonjske reforme večale število študijskih programov, predmetov in kontaktnih ur, čeprav nič od naštetega po letu 2003 na financiranje univerz ni imelo več vpliva. Nekako se je kar verjelo, da več programov pomeni več študentov, s tem pa več sredstev po načinu financiranja, ki je bil v veljavi od 2003 do 2011, čeprav to ne drži. Kar priteguje študente so predvsem kvalitetni, perspektivni in mednarodno priznani programi mednarodno priznanih univerz. Vendar je ob tem treba poudariti, da so v zadnjih desetih letih v Sloveniji zrasle tudi mnoge privatne fakultete s precejšnjim številom programov (žal večinoma na področjih, kjer diplomantov že prej ni primanjkovalo), kar je bistveno vplivalo na porast števila razpisanih programov, s tem pa tudi na danes nadpovprečno razmerje med številom programov in prebivalcev v primerjavi z drugimi državami.
Tretji vplivni faktor je kakovost visokošolskih učiteljev (zavedanje poslanstva, akademska širina, ljubezen do raziskovanja in poučevanja in seveda sposobnost za oboje, delovanje po akademskih etičnih načelih), predvsem tistih na najodgovornejših mestih rednih profesorjev, ki so imeli tudi največji vpliv na bolonjsko reformo. Pravzaprav imamo na Univerzi v Mariboru glede na prejeta sredstva nadpovprečno število kakovostnih profesorjev, vendar jih nimamo dovolj.
Vsi trije našteti razlogi so vplivali drug na drugega in tako multiplicirali medsebojne negativne učinke. Vsi trije pa so tudi trdno zakoreninjeni v zakonodaji. Očitno je torej, da je potrebno ZVIS korenito spremeniti in vanj vgraditi vzvode, ki bodo spodbudno vplivali na razvoj kakovosti univerz in visokega šolstva v celoti. Še posebej je potrebno poskrbeti za višjo kakovost visokošolskih učiteljev, saj ti razvijajo predmete, v katere tkejo svoja raziskovalna spoznanja, in oblikujejo programe pa tudi kriterije za vpis študentov. Rektorji smo predlagali vrsto sprememb ZVIS, ki bodo npr. omogočili povezavo habilitacije z razpisom na delovno mesto in s tem omogočili izbiro najboljših, pozitivno selekcijo torej. Ali bodo predlogi sprejeti, je v času pisanja tega prispevka še neznanka, vsekakor pa bodo pravi vzvodi potrebovali čas, da se bodo pokazali pozitivni učinki, torej jih je potrebno uvesti čim prej. Prepričan sem, da so premišljeni vzvodi, ki aktivirajo željene motive, edini pravi način reformiranja visokega šolstva. Le tako se bo lahko polno razvil tudi potencial bolonjskih smernic.
Na koncu se ne morem izogniti vplivu financiranja na učinkovitost bolonjske reforme in uspešnost visokega šolstva nasploh. Ob upoštevanju sprejetih strateških dokumentov države (predvsem NPVŠ in RIS), ki predvidevajo sledenje smernicam EU in OECD glede obsega sredstev za terciarno izobraževanje je dejstvo, da bi bile navedene anomalije bistveno manjše, če bi država zaveze v teh dokumentih tudi uresničevala. Glede na zaveze v dokumentih je danes visoko šolstvo financirano le 67%, kar seveda vpliva na razmerje študentov na visokošolske učitelje in sodelavce, na pedagoške (pre)obremenitve in na uspešnost bolonjske reforme. Razen zakonskih sprememb je zato nujno tudi financiranje, ki bo ustrezalo pričakovanjem do visokega šolstva, še posebej do univerz.
Je bolonjska reforma uspela? Deloma je, vendar kljub njeni desetletnici ne vidim, da bi bila že končana. Končana je sicer v formalnem pogledu, kjer smo dosegli pomembne izboljšave. Študijski programi so sedaj evropsko primerljivo strukturirani, s tem pa je zagotovljena tudi enostavnejša prepoznavnost stopenj izobrazbe, lažji so prehodi med programi, tudi med institucijami in državami, večja je preglednost za delodajalce. Boljši je tudi način vrednotenja znanja, boljše organiziranje študijske dejavnosti, vzpostavljeni so mehanizmi spremljanja uspešnosti izvajanja študijske dejavnosti, večji je poudarek na spremljanju in razvoju kakovosti. Še posebej pomembno vlogo je imela pri tem vpeljava ECTS, ki postavlja študente v povsem drugo perspektivo, v njeno središče.
Ni pa bolonjska reforma končana z vidika reforme temeljnih vrednot, kot je na primer zavedanje profesorjev, da smo soodgovorni za uspeh svojih študentov. Ko bomo svoje ambicije in svojo energijo usmerili prvenstveno v oblikovanje in izvajanje študijskih programov, v katerih bodo študenti na najustreznejši možen način, z radostno radovednostjo, iskali, spoznavali, pridobivali spretnosti, skozi katere se bodo razvili v zrele, razgledane, ustvarjalne in sposobne družbeno odgovorne osebnosti, takrat bomo lahko rekli, da je bolonjska reforma v celoti uspela. Ali prosto po indijskem filmu Eksotični hotel Marigold, na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še nismo na koncu. A za takšen premik v dojemanju poslanstva visokega šolstva ne zadoščajo le spremembe v akademski skupnosti. Potreben je premik v celotni družbi in državi. Premik v družbo znanja, ki ne bo le črka na papirju, ampak večinsko sprejeta vrednota.
Pri vsaki reformi so bistveni motivi. Vprašajmo se torej, kakšni so bili motivi univerz, z vsemi udeleženci, ki s(m)o sodelovali v prenovi študijskih programov. Koliko s(m)o verjeli bolonjskim smernicam? In kako smo jih prenesli v naše okolje? Smo videli v bolonjskih ciljih tudi svoje cilje? Kljub temu, da smo mnogi v bolonjski reformi videli veliko priložnost za izboljšave programov in s tem tudi visokega šolstva v celoti, so na potek reforme v veliki meri vplivali vzvodi in vzorci v akademskem okolju, ki so utrjeni tudi v zakonodaji. Predvsem tri vidim kot velike ovire. Prvič, nadobremenitve učiteljev in njihovo obračunavanje, ki so uzakonjeni v 63. členu ZVIS, drugič, do leta 2003 so prihodki fakultet izhajali neposredno iz obračunavanja pedagoške obveze posameznih učiteljev in pedagoških sodelavcev, ki jo je pristojno ministrstvo izračunalo na osnovi najave programov, nato pa so bile do leta 2011 univerze financirane glede na število študentov in diplomantov, in tretjič, postopek zaposlovanja visokošolskih učiteljev, ki ne spodbuja pozitivne selekcije.
63. člen je s svojim vplivom na plače povzročil, da so si pedagoški delavci prizadevali pridobiti čim več kontaktnih ur in bolonjska reforma se je izkazala kot odlična priložnost za to. Sam sem sicer vedno razumel 63. člen (če berete predlog novega ZVIS je to člen 100. oz. 101., odvisno od različice) kot standard, ki naj zagotovi, da učitelji na univerzah ne bodo le poučevali in ob tem imeli tudi dovolj časa za kakovostno posredno pedagoško delo, temveč v približno enaki meri tudi raziskovali. Zato tistih 6 ur. Prav tako razumem nadobremenitev kot neko zgornjo mejo pedagoške obremenitve, ki naj bi veljala izjemoma, torej v posebnih okoliščinah (ko npr. kolegica gostuje na kakšni drugi univerzi ali je na porodniškem dopustu) in ne kot pravilo. Žal nimam dovolj prostora za podrobnejšo utemeljitev, vendar sem prepričan, da je 63. člen (ter njegova umestitev v miselnost slovenskega akademskega okolja) ogromno prispeval k inflaciji programov, predmetov in kontaktnih ur, k podvajanjem vsebin, s tem pa tudi k zmanjšanju predvidenih pozitivnih učinkov bolonjske prenove.
Način financiranja univerz do leta 2003 je še vedno globoko ukoreninjen v miselnosti akademske skupnosti (in še danes so nekateri učitelji prepričani, da ministrstvo zanje na fakulteto nakazuje denar za njihove kontaktne ure). Ob hkratnem vplivu 63. člena lahko razumemo, zakaj so univerze tudi v okviru bolonjske reforme večale število študijskih programov, predmetov in kontaktnih ur, čeprav nič od naštetega po letu 2003 na financiranje univerz ni imelo več vpliva. Nekako se je kar verjelo, da več programov pomeni več študentov, s tem pa več sredstev po načinu financiranja, ki je bil v veljavi od 2003 do 2011, čeprav to ne drži. Kar priteguje študente so predvsem kvalitetni, perspektivni in mednarodno priznani programi mednarodno priznanih univerz. Vendar je ob tem treba poudariti, da so v zadnjih desetih letih v Sloveniji zrasle tudi mnoge privatne fakultete s precejšnjim številom programov (žal večinoma na področjih, kjer diplomantov že prej ni primanjkovalo), kar je bistveno vplivalo na porast števila razpisanih programov, s tem pa tudi na danes nadpovprečno razmerje med številom programov in prebivalcev v primerjavi z drugimi državami.
Tretji vplivni faktor je kakovost visokošolskih učiteljev (zavedanje poslanstva, akademska širina, ljubezen do raziskovanja in poučevanja in seveda sposobnost za oboje, delovanje po akademskih etičnih načelih), predvsem tistih na najodgovornejših mestih rednih profesorjev, ki so imeli tudi največji vpliv na bolonjsko reformo. Pravzaprav imamo na Univerzi v Mariboru glede na prejeta sredstva nadpovprečno število kakovostnih profesorjev, vendar jih nimamo dovolj.
Vsi trije našteti razlogi so vplivali drug na drugega in tako multiplicirali medsebojne negativne učinke. Vsi trije pa so tudi trdno zakoreninjeni v zakonodaji. Očitno je torej, da je potrebno ZVIS korenito spremeniti in vanj vgraditi vzvode, ki bodo spodbudno vplivali na razvoj kakovosti univerz in visokega šolstva v celoti. Še posebej je potrebno poskrbeti za višjo kakovost visokošolskih učiteljev, saj ti razvijajo predmete, v katere tkejo svoja raziskovalna spoznanja, in oblikujejo programe pa tudi kriterije za vpis študentov. Rektorji smo predlagali vrsto sprememb ZVIS, ki bodo npr. omogočili povezavo habilitacije z razpisom na delovno mesto in s tem omogočili izbiro najboljših, pozitivno selekcijo torej. Ali bodo predlogi sprejeti, je v času pisanja tega prispevka še neznanka, vsekakor pa bodo pravi vzvodi potrebovali čas, da se bodo pokazali pozitivni učinki, torej jih je potrebno uvesti čim prej. Prepričan sem, da so premišljeni vzvodi, ki aktivirajo željene motive, edini pravi način reformiranja visokega šolstva. Le tako se bo lahko polno razvil tudi potencial bolonjskih smernic.
Na koncu se ne morem izogniti vplivu financiranja na učinkovitost bolonjske reforme in uspešnost visokega šolstva nasploh. Ob upoštevanju sprejetih strateških dokumentov države (predvsem NPVŠ in RIS), ki predvidevajo sledenje smernicam EU in OECD glede obsega sredstev za terciarno izobraževanje je dejstvo, da bi bile navedene anomalije bistveno manjše, če bi država zaveze v teh dokumentih tudi uresničevala. Glede na zaveze v dokumentih je danes visoko šolstvo financirano le 67%, kar seveda vpliva na razmerje študentov na visokošolske učitelje in sodelavce, na pedagoške (pre)obremenitve in na uspešnost bolonjske reforme. Razen zakonskih sprememb je zato nujno tudi financiranje, ki bo ustrezalo pričakovanjem do visokega šolstva, še posebej do univerz.
Govorjenje o inflaciji programov s strani prvega človeka univerze se mi zdi nerodno, predvsem zaradi tega, ker na tak način s tem rektor implicira, da imamo brezvezne programe. Glede na to, kako težek boj bijemo za študente predvsem zaradi konkurence (ki je precejšnja tudi med področji), bi Vas res, spoštovani rektor, prosil, da tega ne govorite, vsaj ne javno. Pravzaprav je to voda na mlin konkurenci. Rektor naj govori, da je UM najboljša in ima najboljše programe. Ne pa, da imamo preveč programov. Enako velja za vpisna mesta.
OdgovoriIzbrišiKar se tiče nadobremenitev: še vedno so 3 nadobremenitve (6 ur) cenejše kot pa zaposlitev dodatnega učitelja in so varčevanje same po sebi. Seveda lahko programe nadalje krčite in izmaličite, da ne bo treba več ure nadobremenitve, kaj pa to pomeni za kvaliteto in razvoj, pa verjetno ni treba razpravljati. Bog nam pa pomagaj, če bi kdaj tistim pri koritu, ki odločajo (in Univerza v Mariboru to očitno v Republiki Sloveniji ni) odgovarjalo, da naredijo financiranje programov po vrednosti (tj. po kontaktnih urah). Potem nas zna zaradi sedanjega navdušenja nad sekanjem programov (žal tudi senatne večine) še precej boleti glava. Konkurenca pa nam verjetno ploska, ko gleda kako prostovoljno krčimo "proizvodnjo". Lahko se zgodi, da financer ugotovi za koliko % je UM porezala kontaktne ure in sklene, da pravzaprav zaradi tega rabimo še manj denarja.
Kar se tiče vezave habilitacije in delovnega mesta, si ne predstavljam, kako to rektorji mislite izpeljati v praksi. To žal v trenutnih razmerah pomeni, da novih področij sploh ne bo mogoče razvijati.
Bistveno je vprašanje ali bo UM gradila svojo prihodnost na kvantiteti ali na kvaliteti. Dokler bom rektor, se bom zavzemal za kvaliteto. Res je težje, nepopularno, dolgotrajno in nehvaležno, vendar verjamem, da je prav in dobro.
OdgovoriIzbriši