četrtek, 20. marec 2014

Odziv na članek Ministrov boj za šolnine

Predlog sprememb ZVIS upravičeno dviga veliko prahu, vprašanje pa je ali res tam, kjer bo zakon sprožil pomembne spremembe v razvoju visokega šolstva. Zadnje kritike, ki jih povzema in interpretira Klemen Košak, avtor članka Ministrov boj za šolnine, se osredotočajo na spremembe v delitvi na brezplačni in plačljivi študij. Iz njih je mogoče razbrati bojazen pred širšim odpiranjem vrat šolninam na javnih univerzah, predvsem s tem, da bi se lahko šolnine uvedle tudi za redni, oziroma po novem, polni študij.

Nisem prepričan, da je takšna bojazen upravičena. Če bi javne univerze želele več zaslužiti s šolninami, bi lahko že leta 2012, z novim načinom financiranja, ki ni bil več odvisen od števila študentov, bistveno znižale število razpisnih mest rednega in dvignile število mest izrednega študija pa tega nismo storili. Čeprav bi dejansko morali znižati število razpisanih mest na mnogih programih, saj razpoložljivi viri za takšno število študentov, kot jih vpisujemo, ne zadoščajo. Zato je na Univerzi v Mariboru večina visokošolskih učiteljev in sodelavcev preobremenjena s kontaktnimi urami in zato marsikje primanjkuje predavalnic in laboratorijev, zaradi česar so urniki predavanj in vaj razpršeni preko celega dne. (Opremljenost laboratorijev bom tokrat pustil ob strani, čeprav je delež sredstev, ki ostane za materialne stroške, le še okrog 10% vseh sredstev, ki jih prejemamo iz proračuna za izvajanje rednega študija.)

Drugi razlog, zaradi katerega bi bil nujen temeljit razmislek o številu tako študijskih programov kot razpisanih mest na javnih univerzah, je vprašanje, koliko maturantov je za študij na univerzi sploh dovolj motiviranih in dovolj sposobnih. Matura že dolgo ni več zadostni kriterij ne za eno, ne za drugo, zato resno razmišljamo o morebitni uvedbi preverjanja tako sposobnosti za študij kot motivacije zanj pred vpisom. Razmislek je potreben tudi o tem, kakšne profile potrebujemo za razvoj države. Nam tako ljuba primerjava s Švico pokaže, da tam na univerzah študira bistveno manjši del populacije, kot pri nas. Bistveno več pa je odličnih strokovnih šol, tako srednjih kot višjih.

S takšnimi vprašanji bi bilo treba začeti spremembe tako pomembnega zakona. Postaviti bi si morali jasne cilje in premisliti, kako jih je mogoče doseči. Nacionalni program visokega šolstva je dobro izhodišče, a ne daje odgovorov na zelo konkretna vprašanja, kot so, kaj z binarnostjo? Koliko univerzitetnih diplomantov država sploh potrebuje? In katerih? Kako zagotoviti, da bo vsakdo lahko uspešno končal šolo, smer in stopnjo, za katero je motiviran in sposoben? In ne nazadnje, kolikšen del populacije je sploh dovolj motiviran in sposoben za resen študij na univerzi? Za vse, ki so, je treba vedno in za vselej zagotoviti brezplačen študij in za kakovostno izvajanje programov nameniti tudi zadostna sredstva.

Hkrati je potrebno omogočiti univerzam dovolj fleksibilnosti pri razporejanju in nagrajevanju dela zaposlenih. Tako pa v predlogu zakona še vedno ostaja vrsta normativov, ki nas omejujejo v razvoju. Med drugim dosedanji 63. člen (ki je sedaj že 101.), ki sicer zelo ustrezno postavi okvir pedagoške obremenitve, a nato natančno zapove, kako je treba vsakršno odstopanje nad točno določeno številko tudi obračunati. Prav je, da je pošteno delo tudi pošteno plačano, vendar morajo biti podrobnosti o tem prepuščene univerzi sami, saj je med posameznimi področji in programi pa tudi med posameznimi profesorji, docenti in asistenti ogromno razlik. Uravnilovke niso nikoli naklonjene ustvarjalnosti in inovativnosti pri delu.

Še posebej bi bilo potrebno iz zakona izvzeti takšne vzvode, za katere vemo, da so povzročili anomalije študijskih programov. 63. člen je z opredelitvijo plačevanja t.i. nadobvez veliko pripomogel k inflaciji kontaktnih ur, študijskih programov in k podvajanju vsebin zaradi želja po večjem zaslužku s pedagoškim delom, kar je šlo pogosto na račun zmanjšanja raziskovalnega dela.

Temeljit premislek o ciljih sprememb Zakona o visokem šolstvu smo rektorji predlagali in vztrajno ponavljamo že od prvih poskusov vključevanja financiranja v zakon v letu 2011 (prav odločba Ustavnega sodišča, da je potrebno financiranje urediti z zakonom, je sprožila proces sprememb), vendar noben od treh ministrov ni začel spreminjati zakona z resno, sistematično in široko razpravo o ciljih. Zato tudi predlog zakona ni takšen, kot bi ga potrebovali za kakovostnejši razvoja visokega šolstva, ampak je zakrpana vreča političnih kompromisov. Po mojem mnenju je sicer boljši, kot je sedanji, saj stabilizira financiranje, končno pa omogoča tudi odprte razpise na pedagoška delovna mesta, a je velika škoda, da se ga nismo lotili z razpravo o ciljih. Šele odgovori na mnoga odprta vprašanja glede ciljev bi dali smernice za odgovor na drugo vprašanje, kako jih doseči ter s tem ključne vzvode zakona.

Ob koncu bi želel izpostaviti nekoliko izkrivljeno pojmovanje vloge rektorjev univerz, ki nas tako mediji kot sindikati pogosto zamenjujejo z direktorji in menedžerji . Naj spomnim, rektorji smo profesorji, izvoljeni s strani akademske skupnosti in javna univerza ni profitna ustanova. Moj cilj je dobra univerza. Nič več in nič manj.

(Pismo je bilo objavljeno v Mladini št. 11 14.3.2014 kot odziv na članek Ministrov boj za šolnine v Mladini št. 10.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar