Univerzitetna skupnost bo dobila natanko takšnega rektorja, kot si ga zasluži (po stari ljudski modrosti)

Še posebej to velja v primeru demokratičnih volitev. Upam le, da bodo vplivi prikrojevanja resnice, manipulacij in laži pri volitvah čim manjši. Vključno z zamegljenim prispevkom prof. dr. Vesne Vuk Godine v sobotni prilogi Večera 7.3.2015, ki me skrbi še z drugega vidika, da znanstvenica svojo teorijo gradi na občutkih, napačnih informacijah in očitnem nepoznavanju delovanja univerze. Ker gre za res hudo zavajanje, sem se nanj kot rektor dolžan odzvati v zaščito univerze.

Avtorica trdi, da je »Rebolj uvedel povečano izkoriščanje zaposlenih delavcev na univerzi in neplačevanje njihovega dela«. Dejstva so naslednja:

1. Študijske programe, njihovo vsebino in obseg predlagajo Senati fakultet, potrdi jih Senat UM. 
2.  Merila za vrednotenje dela sprejemajo Senati fakultet, potem, ko pridobi pozitivno mnenje Senata UM, jih potrdi Upravni odbor UM.
3. Princip faktorizacije je že pred letom 2003 uvedlo pristojno ministrstvo s Sklepom o normativih in standardih, na UM pa se je pričel uvajati leta 2005 postopoma po posameznih fakultetah.
4. Dekan fakultete je pristojen in odgovoren za razporejanje dela, vključno s pedagoškimi nadobremenitvami in njihovim plačevanjem.
5. Rektor je dolžan zagotoviti plačo po pogodbi in to je prejel vsak zaposleni vsak mesec v celotnem znesku, tudi v zadnjih letih najglobljih finančnih rezov!

Iz navedenega lahko vsakdo izpelje sklep, kdo je odgovoren za obseg dela zaposlenih na fakultetah. Kot rektor pa nimam prav nobenega interesa, da bi bili zaposleni pedagoško preobremenjeni, prav nasprotno, večkrat sem opozarjal fakultete, da naj dobro premislijo, koliko študijskih programov bodo razpisovale, saj so sredstva za njihovo izvajanje zelo omejena. Le kaj naj bi imel rektor od »hipereksploatacije«? V mojem interesu je zadovoljstvo zaposlenih, in tudi zato sem opozarjal, da pedagoško preobremenjevanje zmanjšuje čas za raziskovalno delo, ki je vendar bistveni del dejavnosti predvsem univerzitetnih učiteljev in asistentov. Nekatere fakultete so sporočilo razumele, nekatere pač ne.

Če so razmere na ljubljanski univerzi boljše pa je razlog brez dvoma v večjih rezervah naše največje in najstarejše univerze in tudi v dejstvu, da glede na število študentov na prvi in drugi stopnji UL razpisuje za skoraj desetino manj programov kot UM. Razmerje sredstev iz t.i. Uredbe o financiranju javnih študijskih programov med UL in UM pa se je v zadnjih štirih letih spremenilo nekoliko v korist UM. Pridobiti od države več sredstev za celotno visoko šolstvo je seveda povsem druga naloga, ki se je skupaj lotevamo vsi rektorji, a to s poenostavitvami v smislu zelo neposrečenega primerjanja s kolesarjem nima prav nobene zveze. Tudi pritiski z ulice za več sredstev ne zaležejo veliko - akcija pred parlamentov konec 2012 je sicer dala sprva lep rezultat, ki pa se je na koncu izkazal za bistveno manj uspešnega. Dokler država visokega šolstva in znanosti ne bo prepoznala kot pomembno razvojno investicijo, se lahko rektorji tudi skupinsko razstrelimo pred parlamentom pa to ne bo pomenilo finančnega preobrata.

Prof. dr. Vesna Vuk Godina v svojem prispevku zelo enostransko prikaže svojo vlogo v perspektivi mezdne delavke, a hkrati zamolči, da ima kot profesorica, kot članica oddelka, fakultete in univerze, vpliv na vsebino in obseg svojega dela (kar ji omogoča avtonomija univerze). Tudi zato vsega, kar je skonstruirala, ne bom komentiral, ustavil pa se bom pri njenih trditvah o »nenačelnosti« in »perfidnih oblikah podkupljivosti«. 

Najprej pri habilitacijah. Pogoji in postopki so zelo natančno opisani, javno objavljeni in jih pozna, kdor jih prebere. Habilitacijska komisija in Senat UM se jih držita, čeprav obstajajo mejni primeri, ko se je stališče Senata razlikovalo od stališča Komisije. A nikoli brez argumentov in nikoli s pritiski vodstva na člane Senata ali Komisije! (Če ni tako, naj spregovori tisti, ki sem ga kdajkoli nagovarjal o tem, kako naj glasuje!) Ne vem sicer zagotovo, koga je imela prof. dr. Vesna Vuk Godina v mislih z »mlado damico« (žaljivk ji res ne manjka), iz dodatnega opisa pa lahko sklepam. Preveril sem podatke in verjetna oseba v celoti izpolnjuje pričakovanja za redno profesorico: izpolnjuje kvantitativna in kvalitativna merila, pogoj za mentorico in vodjo projekta. Sklepanje, če ima nekdo sorodnike na visokih položajih, bo protekcioniran, temelji na predsodku in je napačno.

Tudi izmišljanje o iskanju zavezništev med dekani. Prav nobenega med njimi nisem prosil za zavezništvo pri nobenem predlogu. Vse predloge sem zagovarjal javno in argumentirano in ni je dekanice ali dekana, ki bi lahko trdil drugače! Glede obrekovanja o podkupovanju študentov pa se bodo, verjamem, odzvali študenti sami. Kot rektor sem vesel in ponosen, da Študentski sveti in predstavniki študentov v organih univerze v Mariboru delujejo samostojno.

Le še en napačen sklep bom komentiral, tistega, ki izhaja iz moje izjave, da ne preberem vsega, kar podpišem. Rektor podpisuje vrsto dokumentov, ki jih pred tem pripravijo in skrbno pregledajo službe rektorata ali pred tem že službe fakultet. Med temi dokumenti je vrsta tipskih pogodb o zaposlitvah s podatki iz kadrovske baze, in teh pogodb, razen v posebnih primerih, ne pred menoj ne za menoj ni in ne bo bral noben rektor, saj zaupa svojim službam, da so podatki korektni. Preveril bo le ali so pogodbe v skladu s sklepi organov, ali so bile ustrezno parafirane in jih nato podpisal. A iztrgano iz konteksta (citirano vprašanje se je namreč nanašalo na pogodbe o zaposlitvah), se v prispevku prof. dr. Vesne Vuk Godina zdi, da rektor ne ve kaj podpisuje. Temu se reče manipulacija.

Iz teksta je po drugi strani očitno, da prof. dr. Vesna Vuk Godina nima pojma, kaj je bilo v štirih letih na UM narejeno in kje vse smo naredili pomembne korake v razvoju, niti si očitno ni vzela časa, da bi prebrala program za naslednji mandat. Od znanstvenice bi pričakovali, da bodo njena poljudna pisanja sledila doslednosti, ki je v navadi v znanosti. Tako pa ne le slepo prevzema govorice (ki jih niti ne preveri), meša vzroke in posledice (t.i. faktorizacija je vključena v Merila za vrednotenje dela, iskanje rezerv v odpravljanju podvajanja vsebin pa s tem nima prav nobene zveze) in nam postreže s pavšalnimi ocenami, ki so povsem osebne. Prispevek prof. dr. Vesne Vuk Godina je nevreden univerzitetne profesorice, iz njega pa sledi le en logičen zaključek, da napačne predpostavke pripeljejo do napačnih sklepov.