Inventura

V svojem volilnem programu 2015-2019 sem povedal, kaj je bilo dobrega narejenega v rektorskem mandatu 2011-2015, v blogu Zloraba anonimnosti in odprte akademske komunikacije prikazal, kako deluje lažna propaganda na UM in v Zmotil sem se svoj pogled na dogajanja okrog volitev rektorja 2015. Med drugim sem zapisal, da sem se zmotil glede učinka anonimnega portala uni-novice.org, kar se je povsem jasno pokazalo na eni izmed fakultet. Postavljala so se namreč vprašanja iz prav tega portala. In seveda sem na vprašanja odgovoril in, zanimivo, prav na tej fakulteti prejel največ glasov od vseh kandidatov.

Ali bi bilo torej prav, da bi od vsega začetka skrbno spremljal “novice” na anonimnem portalu in dosledno odgovarjal nanje, čeprav je bil očitno glavni namen moja diskreditacija? Če bi hotel biti za vsako ceno ponovno izvoljen, morda, saj je precejšen del akademske skupnosti verjel “dokazom”. Vendar bi s tem uni-novicam dal težo, legitimnost. Pristal bi na legitimnost anonimnosti avtorjev. Anonimnost je sicer lahko povsem legitimna, ko gre npr. za osebno zaščito pred nasiljem režima, lahko pa se zlorablja kadar so razlogi povsem drugi in je anonimnost le skrivanje za masko "zaščite pred nasiljem", dejansko pa bi identiteta razkrila povsem drugačne motive. Identiteta lastnika portala uni-novice.org bo javno razkrita, s tem pa tudi dejanski motivi.

Vendar se tukaj ne bom ukvarjal z identiteto avtorjev, temveč bom v nadaljevanju odgovarjal na vprašanja. Čeprav vem, da so uni-novice sestavljanke majhnih resnic, ki prikažejo lažno sliko, da so žaljiva ogovarjanja, hkrati tudi vem, da zaradi njih obstajajo dvomi ali celo povsem napačna prepričanja. Ne želim, da bi med kolegicami in kolegi, s katerimi se na naši univerzi srečujem, ostajali dvomi. Želim si dobro akademsko ozračje, to pa lahko gradimo le na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. Zato je treba strup laži in ogovarjanj nevtralizirati in nevtraliziramo ga lahko le s celotno resnico, celotno sliko.

Kmalu po objavi bloga Zloraba anonimnosti in odprte akademske komunikacije, kjer sem razkril lažno sliko ene od “novic”, so se med komentarji pojavile nove obtožbe. Aha, prejemal si dvojno plačo (ne, nisem, Stanford gostujočim profesorjem ne plačuje za njihove aktivnosti), lahko si si to “zrihtal”, ker si bil prodekan, mi si pa ne moremo (ne drži, vsakomur, ki bi dobil povabilo na Stanford, bi katerakoli fakulteta brez dvoma odobrila sobotno leto ali kakršnokoli že obliko odsotnosti), aha, kaj pa tisti seminar, kjer si leta 2006 svojemu prijatelju in svoji ženi zrihtal honoraje??? Kakorkoli je že nenavadno, da se privleče na dan neka zgodba izpred devetih let, pa je očitno res ostalo komu še kaj nepojasnjeno. Torej pojasnimo. (Vendar ta odgovor zahteva nekaj več prostora.)

Izvedba seminarja »Spoznajmo in razvijmo kreativne potenciale svoje osebnosti« (2006)

Od 1999 do 2007 sem na FG opravljal funkcijo prodekana za izobraževalne zadeve in tako tudi vodil bolonjsko prenovo študijskih programov. Na FG (Komisija za študijske zadeve, Senat, vodstvo) smo se ob tem strinjali, da le formalna prenova programov ne bo prinesla željenih izboljšav, če ne bomo ob tem tudi bolje ozavestili vloge tako učiteljev kot študentov. Zato sem povabil ljudi, za katere sem vedel, da jim je bistvo izobraževanja in osebnostnega razvoja blizu, da skupaj pripravimo projekt, ki bi pomagal razviti kompetence učiteljev in študentov. (Pri čemer očitek, da so doktorje znanosti poučevali “navadni” ljudje, nima prav nobenega smisla, saj jih niso poučevali o njihovi stroki. Tudi od svojega zobozdravnika verjetno ne zahtevate doktorata znanosti?)

Seminar »Spoznajmo in razvijmo kreativne potenciale svoje osebnosti« je tako nastal kot projekt, ki smo ga od jeseni 2005 skupaj pripravljali Iztok Bevk, Suzana Rebolj, Metka Zorič Venutti, Mark Stemberger in Danijel Rebolj. Namen seminarja je bil ozaveščanje učiteljevih vrednot kot temelj za kreativnejšo vizijo izobraževanja in izboljšanje kakovosti izvajanja študijskih programov. Cilji so bili zelo ambiciozno zastavljeni: prebuditi v učitelju hotenje, da študentje znajo, usposobiti učitelje, da svoje znanje tudi znajo prenesti na študente, ozavestiti soodgovornost učitelja za uspešnost študenta, izboljšati kakovost predavanj, izboljšati odnos, izgraditi zaupanje med učiteljem in študentom, izostriti bistvo učiteljeve vloge, navezati njegovo identiteto na BISTVO namesto na zunanje pasti učiteljevega položaja, ustvariti okoliščine za kreativne odnose med učitelji. Seminar je bil razdeljen v štiri dele: komunikacija in sodelovanje, kreativno nastopanje, didaktika (priprava gradiv, e-učenje in e-komunikacija) ter oblikovanje miselnih vzorcev in organizacija časa. S pripravami sem sproti seznanjal tudi Komisijo za študijske zadeve, ki je takšno izobraževanje podpirala.

Projekt je bil dokončno pripravljen in predlagan s strani s.p. Iztoka Bevka, PO FG pa je predlog 1.3.2006 sprejel in predvidel financiranje iz za tovrstna izobraževanja namenjenih sredstev, ki smo jih predhodno pridobili na razpisu MVZT v okviru Mreže tehnike za prenovo programov. Na osnovi sklepa PO je dekan FG podpisal pogodbo za izvedbo dveh seminarjev (posebej za učitelje in študente), vsak pa je obsegal 45 ur, skupaj torej 90 ur. Seminar je potekal od 6. marca do 19. junija 2006. Vseboval je 15 srečanj po 3 ure, za učitelje od 9. – 12. in za študente od 18. – 21. ure vsak ponedeljek. Na seminar se je prijavilo 31 udeležencev, ki so po zaključku v anonimni anketi seminar tudi ocenjevali. Skupna ocena je bila 9 na lestvici od 1 do 10.

Vrednost pogodbe je znašala 3M SIT (približno 12.500 EUR), ta znesek pa je Iztok Bevk po zaključku seminarja nakazal v ustreznih deležih ali kot avtorske honorarje ali kot plačilo računa za izvedbo. Suzana Rebolj je svoj del seminarja izvajala v okviru zavoda CDK (kamor je sodila tudi Akademija za psihosintezo), kjer je bila takrat zaposlena in kjer je prejemala redno plačo za svoje delo. Za izvedbo seminarja ni prejela nobenega dodatnega plačila. Tudi sam nisem za svoje delo pri pripravah zahteval ali prejel nobenega honorarja oz. plačila. Tudi v celotnem projektu prenove študijskih programov ne.

Škoda, da se kolegice ali kolegi na FG, ki so dvomili v korektnost ali koristnost seminarja, niso oglasili že leta 2006, saj bi lahko že takrat v celoti pojasnil vsa odprta vprašanja. Pa niso vprašali, ampak so dvom nosili v sebi in z njim zastrupljali sebe in okolico ter se šele leta 2015 kot “zvesti bralci” oglasili na anonimnem portalu uni-novice.

Da uni-novice iz koščkov resnice sestavljajo laži pa smo že lahko videli. Prikrajanje lepo ilustira tudi izrez fotografije Suzane Rebolj, ki njeno sliko postavlja v povsem drugačen kontekst, kot je v originalu, ki ga lahko vidite na strani Fotobiografija Suzane Rebolj. Slika spodaj prikazuje originalno fotografijo s podnapisom in izrez, ki so ga uporabili avtorji na uni-novicah:

V resnici gre seveda za situacijsko fotografijo, ki pa je bila očitno namerno izbrana kot identifikacija Suzane Rebolj. Na strani  Fotobiografija so vsaj štiri fotografije, ki bi jih izbral, kdor bi poskušal biti objektiven. 

Tudi glede kompetenc Suzane Rebolj je bil med komentarji izražen pomislek, češ, kako lahko profesorje uči gimnazijska maturantka. Po formalni izobrazbi je res, vendar se že skoraj 30 let ukvarja s teorijo in prakso osebne, družinske in družbene psihosinteze. Med drugim je njen učitelj Piero Ferrucci, neformalni naslednik in učenec utemeljitelja psihosinteze Roberta Assagiolija. Suzana se s tem ne hvali, a je glede na izražene dvome pač treba zapisati. Sicer pa Suzano in njeno znanje in sposobnosti seveda dobro poznam in prav to je bil razlog, edini razlog, da je bila vključena v seminar.

Neimenovanje prof. dr. Kokola za dekana (2012)

Dr. Kokol je kot dekan izrazito negospodarno ravnal s sredstvi fakultete. Med drugim iz revizije njegovega poslovanja izhaja, da je v številnih primerih odobril obračun stroškov samemu sebi, da je od februarja 2009 do vključno novembra 2011 opravil 22 potovanj izven Slovenije in Avstrije, torej malo manj kot eno potovanje mesečno, da je dr. Blažunova, takrat tajnica FZV in še brez doktorata, od decembra 2008 do vključno decembra 2010 opravila 19 potovanj izven Slovenije in Avstrije, torej skoraj eno potovanje mesečno, pri čemer so bile destinacije potovanj med drugim Avstralija, ZDA, Japonska, Kitajska, Portugalska, Irska, Velika Britanija itd., da sta na mnogih potovanjih dekan dr. Kokol in tajnica fakultete (takrat še ne dr.) Blažunova potovala skupaj (Finska 27.6.2009, Irska 23.9.2009, Kitajska 11.11.2009 (pot odobrila mag. Blažun, stroške odobril dekan Kokol!), ZDA 24.2.2010, Anglija 27.2.2010, Avstralija 7.10.2010, Japonska 8.12.2010, Irska 18.12.2010), pri tem pa je FZV v večini potovanj za oba plačala letalske karte v poslovnem razredu, čeprav do tega dekan ni upravičen, tajnica fakultete pa še manj. Skupno več mesecev potovanj je v tem obdobju FZV stalo blizu četrt milijona evrov, dr. Kokol pa v zagovoru ni ustrezno opravičil svojih dejanj, niti pojasnil, zakaj bi bila za fakulteto koristna. In kar sem navedel je le eden od primerov negospodarnega ravnanja. Je odločitev o neimenovanju še vedno komu sporna?

Imenovanje prof. dr. Logožarja za dekana (2015)

Danes je znano, da je dr. Logožar brez vednosti svoje diplomantke in mimo fakultete leta 2008 prodal njeno diplomo. Kot rektor sem dobil 2015 na mizo sklep Senata EPF pa tudi informacijo o tem, da je predlagani kandidat leta 2008 preko zasebnega podjetja prodal strokovno študijo. Takšno početje je sporno, zato sem kandidata poklical na pogovor in zahteval podrobnosti. Res je prodal študijo preko svojega podjetja, za svoje dejanje je bil 2008 sankcioniran in od tedaj se kaj podobnega ni ponovilo. In ker je akademska skupnost EPF dr. Logožarja želela za dekana, sem podpisal njegovo imenovanje. Bi moral vztrajati pri zahtevi po brezmadežnosti kandidata? Potem ko je bil pred sedmimi leti sankcioniran? Toda to, da študija ni bila njegovo delo, temveč diplomsko delo njegove diplomantke, in da ga je prodal brez njene vednosti, mi je takrat dr. Logožar zamolčal. Če bi mi bilo to znano, bi imenovanje brez pomisleka zavrnil. Žal mi ni bilo.

Doktorat izr. prof. dr. Pajnkiherjeve

Zaradi izraženih dvomov o kakovosti doktorske naloge dr. Majde Pajnkiher, sem želel nalogo pregledati. Ker je v knjižnici UM ni, sem za pojasnilo vprašal dr. Pajnkiherjevo, ki je povedala, da je en izvod naloge oddala na FZV v času dekanovanja dr. Kokola, vendar je ta izvod izginil. Dr. Pajnkiher mi je posodila svoj izvod in po pregledu sem lahko ugotovil, da je metodološko gledano naloga izjemno kakovostna (struktura, opis raziskovalnih metod, jasnost teksta, obseg), o strokovnosti pa seveda ne morem soditi, saj ni iz mojega področja. Naloga je sicer dostopna v knjižnici University of Manchester, a le v materialni obliki, saj v tistem času še niso imeli urejene digitalne knjižnice za doktorska dela. Zapis je mogoče najti zelo preprosto, če v isklanik vpišete University of Manchester library Majda Pajnkiher. Trenutno bibliografija dr. Pajnkiherjeve izkazuje 17 izvirnih znanstvenih člankov, od tega 6 s faktorjem vpliva.

Prijava s strani dr. Blažunove o nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi ga povzročala dr. Pajnkiherjeva (2014)

Dr. Blažunova (v času dr. Kokola tajnica FZV), je potem, ko je FZV pričela resneje razmišljati o vrnitvi prekomerno porabljenih sredstev za njen doktorski študij na Finskem, prijavila 24 primerov nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu s strani dekanice dr. Pajnkiherjeve. Komisija, ki je primer proučevala, je v 4 primerih prepoznala znake trpinčenja, vendar Komisija ni sprejela končne odločitve, zato jo je moral rektor. Pri tem Komisija ni preverila vseh bistvenih okoliščin in ni bilo razvidno, da bi obravnavala sicer pravočasno poslane pripombe domnevne storilke. Kljub pozivu rektorja, da Komisija razišče vse pomembne okoliščine, iz zapisnika zadnjega sestanka Komisije z dne 29.8.2014 ni razvidno, da bi to storila, saj ni odgovorila na odprta vprašanja, ki jih je k poročilu podal rektor 27.7.2014. Povzemam iz svojega zapisa zaključkov:

“Komisija je v svojem zadnjem dopisu z dne 29.8.2014 nedosledna ko po eni strani ugotavlja, da ne more razrešiti spora, hkrati pa ponovno izpostavlja že izraženo videnje rešitve iz poročila, vključno s priporočilom za izdajo opozorila domnevni storilki. Ker Komisija ni raziskala vseh bistvenih okoliščin in zaradi nasprotujočih sklepov, rektor priporočil Komisije za razrešitev spora ne more upoštevati.

Kljub temu, da Komisija vrača vso dokumentacijo in je iz sklepov razvidno, da spora ne more razrešiti pa nepopolnega poročila ni preklicala, zato povzemam primere, ko je Komisija mobing prepoznala, in podajam ugotovitve, pridobljene po razjasnjevanju odprtih vprašanj:

1. Komisija meni, »da gre za napad zoper kakovost delovnega mesta in sicer za odvzem delovnih nalog z namenom degradacije«. Pri tem komisija ni preverila razlogov za prenos nalog, niti poteka prenosa nalog. Zato je rektor podrobneje raziskal okoliščine in ugotovil, da delovne naloge domnevni žrtvi niso bile odvzete, temveč so jih morale opravljati sodelavke fakultete zaradi potrebe po izvedbi nalog ob pogosti dolgotrajnejši odsotnosti domnevne žrtve. Rektor razume, da je bilo to nujno za normalno delovanje fakultete. Komisija tudi ni pojasnila, kako je ugotovila namen degradacije.
2. Ob tem je Komisija kot mobing prepoznala tudi prenos dokumentacije, ne da bi ugotovila razloge. Po podrobnejši proučitvi stanja je rektor ugotovil, da je bil razlog za premestitev dokumentacije nedostopnost, saj je bila dokumentacija zakljenjena v omarah kabineta domnevne žrtve in dostopna le njej. Ob pogosti odsotnosti je prenos dokumentacije v dostopnejše prostore ne le smiseln, temveč nujen za normalno delo.
3. Komisija je ugotovila, da naj bi v določenih primerih šlo za dodeljevanje nesmiselnih delovnih nalog in jih prepoznala kot napad zoper kakovost delovnega mesta. Pri tem Komisija ni preverila za kakšne naloge je šlo in kaj je bil namen teh nalog. Po ugotovitvah rektorja je bil razlog za dodelitev navedenih nalog izdelave poročil in povzetkov projektov netransparentnost vodenja projektov, saj fakulteta ni imela pregleda nad mednarodnimi projekti, ki so bili pod nadzorom domnevne žrtve. Fakulteta tak pregled seveda mora imeti, zato nalog, ki so bile s strani domnevne storilke zahtevane, ne moremo označiti za nesmiselne.
4. Komisija je kot nesmiselno prepoznala tudi pripravo tedenskih poročil o opravljenem delu kot tudi tedenski plan dela in meni, da ustreza opredelitvi ravnanja trpinčenja na delovnem mestu. Po podrobnejši proučitvi okoliščin je ugotovitev rektorja, da so bile glede na pogosto odsotnost domnevne žrtve in glede na razjasnitev namena delovanja Centra takšne zahteve povsem razumljivo, saj vodstvo fakultete mora podrobno poznati mednarodne aktivnosti, ki jih izvaja domnevna žrtev. Zaradi zapletenih odnosov med domnevno žrtvijo in vodstvom FZV pa je tudi mogoče razumeti, da se komunikacija z domnevno žrtvijo razlikuje od komunikacije z drugimi delavci fakultete.

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da tudi v primerih, ki jih je Komisija v svojem nepopolnem poročilu prepoznala kot mobing, mobinga ni bilo, temveč je šlo za dolžno ravnanje domnevne storilke.

Je pa glede na razmere ena od rešitev spora zagotovo sporazumna prekinitev delovnega razmerja, vendar predmet sporazuma ne morejo biti neporavnane obveznosti domnevne žrtve do fakultete.”

Če ostaja še kakšno pomembno vprašanje neodgovorjeno, me prosim opozorite nanj, kajti vseh “novic” res nisem prebral.