Koliko akademske etike premore UM?
(Objavljeno v Večeru 1.8.2015 v rubriki Pogledi)
Nekaj dni nazaj je nacionalni radio s seje Vlade poročal o odpravljanju nekaterih varčevalnih ukrepov. Med drugim, da se dvig plač v javnem sektorju ne bo zgodil, saj naj bi se to poznalo le pri najvišjih plačah, kar bi med drugim pomenilo, da bi "univerzitetni profesorji in supervizorski zaslužkarji dobili 200 evrov večjo plačo". Kakšna asociacija se vam ob tem utrne? Če upoštevamo, da gre za nacionalni radio, ki naj bi bil po definiciji verodostojen, takšna izjava jasno zrcali nacionalno dojemanje univerzitetnih profesorjev: vsi s(m)o supervizorski zaslužkarji. Dodajmo k temu še druge podobne “novice” in novice in ne more nas več presenetiti javna podoba Univerze. Zaradi nekaterih posameznikov, ki univerzitetno okolje izrabljajo za sebične namene, in zaradi nacionalnega posploševanja, je ta slika vse bolj umazana.
Upravičeno? Je teh posameznikov, anomalij, le nekaj ali je to splošen pojav? Koliko slika v javnosti odstopa od resničnega stanja na Univerzi? Predvsem pa, kaj storiti, da se bo izboljšala? Navsezadnje imajo Univerze v vseh državah pomembno nacionalno in lokalno ter tudi globalno poslanstvo: nesebično odkrivanje in prenašanje znanja IN vrednot.
Kot iztočnico pri iskanju odgovora vzemimo zadnje razkritje na Univerzi v Mariboru, da je dekan Ekonomsko poslovne fakultete brez vednosti svoje diplomantke in mimo fakultete prodal njeno diplomo. Dogodek sega v leto 2008, vendar je postal ponovno aktualen, ko je Senat EPF letos spomladi izvolil prof. dr. Logožarja za svojega novega dekana. Kot takratni rektor sem dobil na mizo sklep Senata EPF pa tudi informacijo o tem, da je predlagani kandidat leta 2008 preko zasebnega podjetja prodal strokovno študijo. Takšno početje je sporno, zato sem kandidata poklical na pogovor in zahteval podrobnosti. Res je prodal študijo preko svojega podjetja, za svoje dejanje je bil 2008 sankcioniran in od tedaj se kaj podobnega ni ponovilo. In ker je akademska skupnost EPF prof. dr. Logožarja želela za dekana, sem podpisal njegovo imenovanje. Bi moral vztrajati pri zahtevi po brezmadežnosti kandidata? Potem ko je bil pred sedmimi leti sankcioniran? Kje je meja med še dopustnim in nedopustnim?
Toda s tem zgodba ni končana. Precej hujšo okoliščino dejanja mi je takrat prof. Logožar zamolčal. Namreč to, da je bila študija v bistvu diplomsko delo in da ga je prodal brez vednosti svoje diplomantke. To dejanje pač daleč prestopa mejo dopustnega in takšen človek ne more biti dekan. Tudi profesura bi se morala postaviti pod vprašaj. In tako pridemo do naslednjega vprašanja, kdo je sploh lahko profesor?
Poznam nekaj univerz. Tudi nekaj res dobrih. Ena bistvenih značilnosti slednjih je, da izredno skrbno izbirajo ljudi, saj se dobro zavedajo, da so Univerza predvsem ljudje. Tako profesorji, kot študenti. Pri profesorjih, sploh ko gre za najvišja mesta, torej za redne profesorje, ki praviloma tudi vodijo raziskovalne skupine, katedre, inštitute, oddelke, so razpisi mednarodni, postopek izbire pa dolgotrajen. Zelo preprosto je ugotoviti raziskovalno odmevnost, kar je običajno prvo sito, nekoliko težje je ugotoviti pedagoške kvalitete, zato imajo preostali kandidati običajno nastopna predavanja, ki jih ocenjuje strokovna komisija pa tudi širša akademska skupnost. Sledijo poročila članov komisije itd., dokler se na koncu ne izbere najboljše kandidatke ali kandidata. Na UM (in na vseh slovenskih univerzah) je postopek žal povsem neselektiven. Ni odprtih razpisov, postopki pri izvolitvah in zaposlitvah asistentov so bistveno prezapleteni, pri rednih profesurah pa bolj odvisni od interesov in ambicioznosti posameznikov, kot od interesov Univerze, razpisi so le formalno odprti, dejansko pa ne. Razlaga teh fenomenov bi vzela preveč prostora, zato naj povem le, da sem se v svojem mandatu zelo trudil izboljšati prav te postopke, a je bilo ovir preprosto preveč za en mandat. Tako zakonskih, kot notranjih, kjer obstaja velik upor proti tovrstnim spremembam.
To ne pomeni, da s(m)o vsi profesorji zaslužkarji, da so vsi programi zanič ali da na UM ni svetovno odmevnih spoznanj in dosežkov. Pomeni pa, da na UM ne obstaja notranji imunski sistem, ki bi učinkovito onemogočal anomalije, ki zastrupljajo odnose in kazijo podobo Univerze. Univerza mora veliko več pozornosti nameniti svoji kadrovski strukturi (kaj sploh potrebuje za izvajanje programov) in izboru (kdo jih bo oblikoval in izvajal). Zato sem tudi predlagal piramidalno strukturo, saj se zavedam, da okolje in finančni viri UM ne omogočajo zaposlovanja zgolj vrhunskih profesorjev, kot si to lahko privošči npr. Stanford, ki notranje piramide ne potrebuje, saj pobere le njen vrh v globalnem prostoru.
Odgovorni in sposobni redni profesorji morajo vleči voz razvoja Univerze, vzgajati in izbirati najboljše kadre v okolju, skrbeti za vrhunsko kakovost raziskovalnega dela in seveda za vrhunsko kakovost študijskih programov in izobraževalnega procesa. Ob tem pa skrbeti tudi za omejitve vpisa, saj študenti predstavljajo največji del akademske skupnosti. Če iskra radovednosti v njih ne žari dovolj močno, potem to za celotno Univerzo predstavlja resno razvojno oviro. Pa tudi takšni študenti sami ne bodo zadovoljni, saj bodo le zapravljali čas, ko bi lahko počeli kaj svojim interesom in sposobnostim bolj primernega.
S skrbnim razvojem akademske skupnosti, in le tako, bo Univerza razvijala akademsko kulturo in imunski sistem, ki bo onemogočal anomalije. In le tako bo Univerza in s tem njena podoba takšna, da bomo lahko nanjo vsi ponosni. Takšna transformacija pa je proces, ki zahteva čas, predvsem pa je zanjo potrebno razviti in aktivirati veliko razvojnih vzvodov, spremeniti Zakon o visokem šolstvu, Statut UM, predvsem pa poskrbeti, da bodo na Univerzi raziskovali in poučevali le tisti, ki jim je mar za skupne cilje, za skupno dobro. In študirali le tisti, ki so za študij sposobni in motivirani. Zato je v viziji UM poudarjena radost ustvarjanja.
Nekaj dni nazaj je nacionalni radio s seje Vlade poročal o odpravljanju nekaterih varčevalnih ukrepov. Med drugim, da se dvig plač v javnem sektorju ne bo zgodil, saj naj bi se to poznalo le pri najvišjih plačah, kar bi med drugim pomenilo, da bi "univerzitetni profesorji in supervizorski zaslužkarji dobili 200 evrov večjo plačo". Kakšna asociacija se vam ob tem utrne? Če upoštevamo, da gre za nacionalni radio, ki naj bi bil po definiciji verodostojen, takšna izjava jasno zrcali nacionalno dojemanje univerzitetnih profesorjev: vsi s(m)o supervizorski zaslužkarji. Dodajmo k temu še druge podobne “novice” in novice in ne more nas več presenetiti javna podoba Univerze. Zaradi nekaterih posameznikov, ki univerzitetno okolje izrabljajo za sebične namene, in zaradi nacionalnega posploševanja, je ta slika vse bolj umazana.
Upravičeno? Je teh posameznikov, anomalij, le nekaj ali je to splošen pojav? Koliko slika v javnosti odstopa od resničnega stanja na Univerzi? Predvsem pa, kaj storiti, da se bo izboljšala? Navsezadnje imajo Univerze v vseh državah pomembno nacionalno in lokalno ter tudi globalno poslanstvo: nesebično odkrivanje in prenašanje znanja IN vrednot.
Kot iztočnico pri iskanju odgovora vzemimo zadnje razkritje na Univerzi v Mariboru, da je dekan Ekonomsko poslovne fakultete brez vednosti svoje diplomantke in mimo fakultete prodal njeno diplomo. Dogodek sega v leto 2008, vendar je postal ponovno aktualen, ko je Senat EPF letos spomladi izvolil prof. dr. Logožarja za svojega novega dekana. Kot takratni rektor sem dobil na mizo sklep Senata EPF pa tudi informacijo o tem, da je predlagani kandidat leta 2008 preko zasebnega podjetja prodal strokovno študijo. Takšno početje je sporno, zato sem kandidata poklical na pogovor in zahteval podrobnosti. Res je prodal študijo preko svojega podjetja, za svoje dejanje je bil 2008 sankcioniran in od tedaj se kaj podobnega ni ponovilo. In ker je akademska skupnost EPF prof. dr. Logožarja želela za dekana, sem podpisal njegovo imenovanje. Bi moral vztrajati pri zahtevi po brezmadežnosti kandidata? Potem ko je bil pred sedmimi leti sankcioniran? Kje je meja med še dopustnim in nedopustnim?
Toda s tem zgodba ni končana. Precej hujšo okoliščino dejanja mi je takrat prof. Logožar zamolčal. Namreč to, da je bila študija v bistvu diplomsko delo in da ga je prodal brez vednosti svoje diplomantke. To dejanje pač daleč prestopa mejo dopustnega in takšen človek ne more biti dekan. Tudi profesura bi se morala postaviti pod vprašaj. In tako pridemo do naslednjega vprašanja, kdo je sploh lahko profesor?
Poznam nekaj univerz. Tudi nekaj res dobrih. Ena bistvenih značilnosti slednjih je, da izredno skrbno izbirajo ljudi, saj se dobro zavedajo, da so Univerza predvsem ljudje. Tako profesorji, kot študenti. Pri profesorjih, sploh ko gre za najvišja mesta, torej za redne profesorje, ki praviloma tudi vodijo raziskovalne skupine, katedre, inštitute, oddelke, so razpisi mednarodni, postopek izbire pa dolgotrajen. Zelo preprosto je ugotoviti raziskovalno odmevnost, kar je običajno prvo sito, nekoliko težje je ugotoviti pedagoške kvalitete, zato imajo preostali kandidati običajno nastopna predavanja, ki jih ocenjuje strokovna komisija pa tudi širša akademska skupnost. Sledijo poročila članov komisije itd., dokler se na koncu ne izbere najboljše kandidatke ali kandidata. Na UM (in na vseh slovenskih univerzah) je postopek žal povsem neselektiven. Ni odprtih razpisov, postopki pri izvolitvah in zaposlitvah asistentov so bistveno prezapleteni, pri rednih profesurah pa bolj odvisni od interesov in ambicioznosti posameznikov, kot od interesov Univerze, razpisi so le formalno odprti, dejansko pa ne. Razlaga teh fenomenov bi vzela preveč prostora, zato naj povem le, da sem se v svojem mandatu zelo trudil izboljšati prav te postopke, a je bilo ovir preprosto preveč za en mandat. Tako zakonskih, kot notranjih, kjer obstaja velik upor proti tovrstnim spremembam.
To ne pomeni, da s(m)o vsi profesorji zaslužkarji, da so vsi programi zanič ali da na UM ni svetovno odmevnih spoznanj in dosežkov. Pomeni pa, da na UM ne obstaja notranji imunski sistem, ki bi učinkovito onemogočal anomalije, ki zastrupljajo odnose in kazijo podobo Univerze. Univerza mora veliko več pozornosti nameniti svoji kadrovski strukturi (kaj sploh potrebuje za izvajanje programov) in izboru (kdo jih bo oblikoval in izvajal). Zato sem tudi predlagal piramidalno strukturo, saj se zavedam, da okolje in finančni viri UM ne omogočajo zaposlovanja zgolj vrhunskih profesorjev, kot si to lahko privošči npr. Stanford, ki notranje piramide ne potrebuje, saj pobere le njen vrh v globalnem prostoru.
Odgovorni in sposobni redni profesorji morajo vleči voz razvoja Univerze, vzgajati in izbirati najboljše kadre v okolju, skrbeti za vrhunsko kakovost raziskovalnega dela in seveda za vrhunsko kakovost študijskih programov in izobraževalnega procesa. Ob tem pa skrbeti tudi za omejitve vpisa, saj študenti predstavljajo največji del akademske skupnosti. Če iskra radovednosti v njih ne žari dovolj močno, potem to za celotno Univerzo predstavlja resno razvojno oviro. Pa tudi takšni študenti sami ne bodo zadovoljni, saj bodo le zapravljali čas, ko bi lahko počeli kaj svojim interesom in sposobnostim bolj primernega.
S skrbnim razvojem akademske skupnosti, in le tako, bo Univerza razvijala akademsko kulturo in imunski sistem, ki bo onemogočal anomalije. In le tako bo Univerza in s tem njena podoba takšna, da bomo lahko nanjo vsi ponosni. Takšna transformacija pa je proces, ki zahteva čas, predvsem pa je zanjo potrebno razviti in aktivirati veliko razvojnih vzvodov, spremeniti Zakon o visokem šolstvu, Statut UM, predvsem pa poskrbeti, da bodo na Univerzi raziskovali in poučevali le tisti, ki jim je mar za skupne cilje, za skupno dobro. In študirali le tisti, ki so za študij sposobni in motivirani. Zato je v viziji UM poudarjena radost ustvarjanja.
Komentarji
Objavite komentar