Stavkam, ker...
Torej prav, stavkamo! Za enako plačilo za primerljivo delo. Za pravičnejše nagrajevanje. Za višje plače. Predvsem bi bilo NAJPREJ prav, dvigniti tiste najnižje na raven, ko lahko človek, ki dela, s plačilom za svoje delo tudi dostojno živi. Potem pa s(m)o tu še tisti v višjih plačnih razredih, ki nas je mobiliziral predvsem neenakopraven odnos vlade do zaposlenih v javnem sektorju. Seveda imam v mislih porušitev razmerij zaradi dviga plač zdravnikov. Še posebej pa me je pogrel aroganten odnos predsednika Fidesa do... hja, do vse nas ostalih, ki smo tu neki nebodigatreba javni delavci. In mi, raja, bi se radi primerjali z zdravniki!?
“Ne vem, kako se bodo z zdravniki primerjali visokošolski profesorji s svojimi delovnimi obvezami od tri do devet delovnih ur na teden” je izjavil gospod Kuštrin (Delo, 22.1.2018) in s to svojo izjavo pač še enkrat dokazal svoje prepričanje o večvrednosti zdravnikov in o popolnem nepoznavanju dela visokošolskih profesorjev. Prav imelo me je, da bi poiskal podatek o tem, koliko ur operacij opravijo zdravniki na teden (ker samo takrat res kaj delajo, ne?), kako (ne)enakomeren je njihov (osnovni) delovni čas v primerjavi s profesorskim, kolikšna je odgovornost zdravnika v primerjavi s profesorjevo (zakrpati / pozdraviti enega po enega državljana v primerjavi z izobrazbo generacij in s tem odgovornost za prihodnost naroda) itd. itd... vendar sem še pravi čas potegnil ročno in ustavil svoje ego konje, ki bi me potegnili v isto past, kot so gospoda Kuštrina. Ja, to bi bila le voda na mlin vlade, ki ji očitno ni tuja metoda “Deli in vladaj”. Ustvariti razlike, skregati različne med seboj in nato modro miriti razjarjene in surfati na jezi, ki jo je uspela preusmeriti od sebe. In tako se sedaj sprašujem, le zakaj se je gospod Kuštrin oglasil? Čigav je v tej igri? Kateri dolg je moral poplačati?
Ampak to ni bistveno. Kje je potem rešitev? Za razdvajanje, jezo in ustvarjanje sovraštva je kriv naš ego, ki po naravi pač ni sposoben empatije in razumevanja. Zato bo vedno iskal razlike, ki so njemu v prid, ki mu omogočijo, da se v lastnih očeh dvigne nad druge, da dokaže (pa četudi le samemu sebi), da je večvreden. Ali da je drugi manjvreden, saj je vseeno. In vsak ima svoj ego (razen razsvetljenih morda), vprašanje je le, kako velik je in kdo „vozi“ koga. Ugrabi ego zavest ali se naša zavest zaveda ega in njegovih trikov in ga drži na uzdi? Ko nam bo uspelo slednje, ko bomo sposobni resnično prepoznati, da nam ne more biti dobro, če je drugim slabo, metoda „deli in vladaj“, razdiraj in neti sovraštvo, ne bo več delovala. In stavke bodo zgodovine. Do takrat pa, stavkamo!
“Ne vem, kako se bodo z zdravniki primerjali visokošolski profesorji s svojimi delovnimi obvezami od tri do devet delovnih ur na teden” je izjavil gospod Kuštrin (Delo, 22.1.2018) in s to svojo izjavo pač še enkrat dokazal svoje prepričanje o večvrednosti zdravnikov in o popolnem nepoznavanju dela visokošolskih profesorjev. Prav imelo me je, da bi poiskal podatek o tem, koliko ur operacij opravijo zdravniki na teden (ker samo takrat res kaj delajo, ne?), kako (ne)enakomeren je njihov (osnovni) delovni čas v primerjavi s profesorskim, kolikšna je odgovornost zdravnika v primerjavi s profesorjevo (zakrpati / pozdraviti enega po enega državljana v primerjavi z izobrazbo generacij in s tem odgovornost za prihodnost naroda) itd. itd... vendar sem še pravi čas potegnil ročno in ustavil svoje ego konje, ki bi me potegnili v isto past, kot so gospoda Kuštrina. Ja, to bi bila le voda na mlin vlade, ki ji očitno ni tuja metoda “Deli in vladaj”. Ustvariti razlike, skregati različne med seboj in nato modro miriti razjarjene in surfati na jezi, ki jo je uspela preusmeriti od sebe. In tako se sedaj sprašujem, le zakaj se je gospod Kuštrin oglasil? Čigav je v tej igri? Kateri dolg je moral poplačati?
Ampak to ni bistveno. Kje je potem rešitev? Za razdvajanje, jezo in ustvarjanje sovraštva je kriv naš ego, ki po naravi pač ni sposoben empatije in razumevanja. Zato bo vedno iskal razlike, ki so njemu v prid, ki mu omogočijo, da se v lastnih očeh dvigne nad druge, da dokaže (pa četudi le samemu sebi), da je večvreden. Ali da je drugi manjvreden, saj je vseeno. In vsak ima svoj ego (razen razsvetljenih morda), vprašanje je le, kako velik je in kdo „vozi“ koga. Ugrabi ego zavest ali se naša zavest zaveda ega in njegovih trikov in ga drži na uzdi? Ko nam bo uspelo slednje, ko bomo sposobni resnično prepoznati, da nam ne more biti dobro, če je drugim slabo, metoda „deli in vladaj“, razdiraj in neti sovraštvo, ne bo več delovala. In stavke bodo zgodovine. Do takrat pa, stavkamo!
Komentarji
Objavite komentar