UM.si [mind.youare]

Spodnji tekst je povzet iz zbornika Bolonja po Bolonji , ki je izšel pred kratkim. Je bolonjska reforma uspela? Deloma je, vendar kljub njeni desetletnici ne vidim, da bi bila že končana. Končana je sicer v formalnem pogledu, kjer smo dosegli pomembne izboljšave. Študijski programi so sedaj evropsko primerljivo strukturirani, s tem pa je zagotovljena tudi enostavnejša prepoznavnost stopenj izobrazbe, lažji so prehodi med programi, tudi med institucijami in državami, večja je preglednost za delodajalce. Boljši je tudi način vrednotenja znanja, boljše organiziranje študijske dejavnosti, vzpostavljeni so mehanizmi spremljanja uspešnosti izvajanja študijske dejavnosti, večji je poudarek na spremljanju in razvoju kakovosti. Še posebej pomembno vlogo je imela pri tem vpeljava ECTS, ki postavlja študente v povsem drugo perspektivo, v njeno središče. Ni pa bolonjska reforma končana z vidika reforme temeljnih vrednot, kot je na primer zavedanje profesorjev, da smo soodgovorni za uspeh svoji

Predlog sprememb ZVIS upravičeno dviga veliko prahu, vprašanje pa je ali res tam, kjer bo zakon sprožil pomembne spremembe v razvoju visokega šolstva. Zadnje kritike, ki jih povzema in interpretira Klemen Košak, avtor članka Ministrov boj za šolnine, se osredotočajo na spremembe v delitvi na brezplačni in plačljivi študij. Iz njih je mogoče razbrati bojazen pred širšim odpiranjem vrat šolninam na javnih univerzah, predvsem s tem, da bi se lahko šolnine uvedle tudi za redni, oziroma po novem, polni študij. Nisem prepričan, da je takšna bojazen upravičena. Če bi javne univerze želele več zaslužiti s šolninami, bi lahko že leta 2012, z novim načinom financiranja, ki ni bil več odvisen od števila študentov, bistveno znižale število razpisnih mest rednega in dvignile število mest izrednega študija pa tega nismo storili. Čeprav bi dejansko morali znižati število razpisanih mest na mnogih programih, saj razpoložljivi viri za takšno število študentov, kot jih vpisujemo, ne zadoščajo. Zato je

Naša kultura je odraz naših vrednot, je to, čemur dajemo pomen, je to, kar nas osmišlja. Umetnost, kot najbolj abstraktna in simbolična dejavnost človeka, kot izraz najglobljega spoznanja in refleksije, morda še najbolj neposredno odraža kulturo skupnosti, naroda ali mesta. A v našem vsakdanu se kultura najmočneje in najneposredneje odraža v odnosih. In kaj prepoznavamo v naših odnosih? Da se v njih vse pogosteje odraža strah. Eksistenčni strah pred jutrišnjim dnem. Svet je prepleten, kompleksen, ne čutimo se več gospodarjev niti svojega danes, kaj šele svojega jutri. Kar je nenavadno, če vemo, da se je poraba na prebivalca planeta od sredine prejšnjega stoletja skoraj potrojila in raste še naprej! Zakaj je potem strah pred prihodnostjo večji? Zakaj potem izgubljamo samozavest? Zakaj so odnosi napeti? Nekaj je narobe s svetovno ekonomijo, ki sicer vse večjega bogastva ni sposobna enakomerneje porazdeliti. Ki pozablja, da je osnovni namen ekonomije, da bi moral biti osnovni namen ek