torek, 06. november 2012

Pojasnilo v zvezi s protestom 29.10.2012


Še danes so me ljudje spraševali, zakaj ni bilo napovedanega govora rektorja na prostestnem shodu 29.10. Očitno je pojasnilo nujno potrebno. Razloge smo sicer 31.10. posredovali medijem, a je bila "juha že hladna" in pojasnilo ni bilo nikjer objavljeno. Tako bo pač tokrat blog poskrbel za doslednost informiranja, če že za ažurnost ne.

Sporočilo 31.10.2012 


Sporočila rektorja Univerze v Mariboru v zvezi s protesti, ki so bili v Mariboru 29.10.2012, so bila nedosledna in so s tem povzročila nekatere napačne sklepe in ugibanja. Dolžan sem jih razjasniti.

Pred dnevi so me organizatorji protesta povabili, da na zborovanju spregovorim v imenu Univerze.  Brez razmišljanja sem pristal, saj se negativne posledice varčevalnih ukrepov vlade na našo univerzo vse močneje izražajo in menim, da je treba izkoristiti vsako priložnost in to na glas povedati. Minulo soboto sem sestavil svoj govor, ga v nedeljo še nekoliko izpilil in v ponedeljek zjutraj na sestanku z glavno tajnico in vodjo kabineta oba tudi informiral o svoji nameri. Zakaj šele tedaj? Slutil sem, da ne bosta ravno navdušena nad mojo namero, in res nista bila. Pa tudi večina mojih prorektorjev se ni strinjala, da rektor, kot najvišji predstavnik Univerze, kot edini predstavnik univerz in raziskovalnih institutov, sam nastopi na protestu. Da bi bil tak nastop napačno interpretiran in zlorabljen, da bi bil v škodo univerzi in rektorju.

Ker sem bil že tako v dilemi ali je prav ali ne, da kot rektor nastopim, sem se odločil da svoj nastop odpovem. O tem sem se pogovarjal tudi z organizatorji, od katerih sem tudi zvedel, da se po različnih medijih že vrstijo pritiski in diskreditacije vseh vrst in da obžalujejo, a razumejo mojo odločitev. Predlagano je bilo tudi, da nastopim zgolj kot državljan, vendar sem presodil, da takšna sprememba vloge ne bi bila realno izvedljiva. Vodja kabineta je zato posredoval organizatorjem naslednje sporočilo, ki so ga na zborovanju tudi prebrali:
»Rektor UM se današnjega zborovanja iz objektivnih razlogov ne more udeležiti.
p.s.:
Pritiski, ki smo jim priča zadnje dni in še posebej zadnje ure, in gredo v smeri totalne diskreditacije napovedanih govorcev vsevprek samo potrjujejo, da potrebujemo novo reformacijo. Reformacijo družbe in države! Takšne, ki bo temeljila na iskrenosti, radovednosti, ustvarjalnosti, svobodi duha, spoštovanju, sodelovanju in izmenjavi spoznanega, takšno, ki bo imela za cilj skrb za človeka in trajnostni razvoj, dvig ravni zavedanja, krepitev humanističnih vrednot, kulturo dialoga, kakovost bivanja in globalno pravičnost.«
Vso kasnejšo zmešnjavo pa je povzročilo sporočilo nekaterih medijev (npr. Dnevnik Slo1), da naj bi rektorju Mariborske univerze grozili. Takoj se je odzval Vodja Centra za promocijo, ki je odgovoren tudi za komuniciranje z javnostmi in me vprašal ali mi je res kdo grozil. Če bi mi kdo grozil ali vršil name neposreden pritisk, bi s tem le povzročil, da bi na protestu zagotovo nastopil, tako pa sem se strinjal, da je treba takšne informacije demantirati. Demanti, objavljen v različnih medijih 30.10. pa je bilo mogoče razumeti tudi povsem drugače, kot je bil mišljen, kot nasprotovanje izjavam organizatojev. Naj zato jasno zapišem, da so bile izjave organizatorjev protesta povsem korektne. Organizatorjem se tudi opravičujem za neprijetnosti zaradi napačno razumljenega demantija. Mišljen je bil tako, da na rektorja niso bili vršeni neposredni pritiski, da so bile »grožnje« »informacijski konstrukt« ter da se protesta ni udeležil iz objektivnih razalogov, ki sem jih sedaj podrobneje pojasnil.

Razumem svoje ožje sodelavce, ki so storili vse, da bi zaščitili univerzo in rektorja in razumem razočaranje organizatorjev, ker se protesta nisem udeležil. Upam, da sedaj tudi vi razumete moje odločitve kot rektorja. Če pa bi bil še enkrat ponedeljek 29.10.2012, bi se takoj po predavanjih okrog 4h popoldne, tako kot sem napovedal, odpravil na prostestno zborovanje in povedal, kar sem hotel povedati. Vendar ne bi šel sam, ampak vsaj še s svojimi bližnjimi sodelavci pa še kolege rektorje bi povabil zraven! Udeleženci protesta so kljub vsem poskusom diskreditacij in politizacije pokazali odločnost, da se zoperstavijo napačnim, nehumanim odločitvam vlade in sistema, v katerem živimo. In v tem jih podpiram, saj univerza ne sme postati okostenela samozadostna institucija, temveč mora prva prepoznati pozitivna družbena gibanja in biti njihov aktivni del.

Nagovor rektorja, pripravljen za protestni shod 29.10.2012 v Mariboru


Kar dolgo sem razmišljal ali naj se vpišem med govorce današnjega protesta ali ne. Ne želim biti zdrahar, protestnik, nergač... in večina med vami verjetno tudi ne... Res ulica ne rešuje problemov, vendar probleme zelo jasno pokaže in je očitno še edini preostali način komunikacije, ko vlada problemov in svojih državljanov ne razume ali noče razumeti.

In tako sem se odločil izkoristiti prav vsako priložnost, da opozorim na hude in dolgoročne negativne posledice, ki jih povzročajo tako globoki rezi v visoko šolstvo in znanost, kot jih je že in jih še namerava izvesti ta vlada. Na to smo vsi rektorji posamično in skupaj opozarjali že v začetku leta. Zelo jasno smo povedali ministru Turku, da je jemanje univerzam, ki so že tako podhranjene, velika napaka. Da so rezi v možgane države trajno škodljivi. A so se rezi kljub temu zgodili.

Na univerzi smo izdelali načrte za racionalizacijo delovanja, skrčili programe, upokojili tudi nekatere briljantne profesorje, ki bi lahko še kar nekaj let prenašali svoje znanje na študente, sedaj pač obremenjujejo pokojninsko blagajno. Krčimo še naprej in hkrati opozarjamo, da nam zakonski okviri sploh ne dopuščajo tako hitrega prilagajanja zmanjševanju sredstev, da rezerv ne moremo porabiti za javne študijske programe, saj so namenske, pomagajo nam pridobivati projekte, brez katerih bi bilo še slabše, brez katerih univerza ni več univerza! In opozarjamo, da bomo konec leta v rdečih številkah.

In kako vlada reši problem rdečih številk? Izdela zakon, po katerem bo za to kaznovala rektorja z 10.000€ globe in ga, če še ne bo rešil nerešljivega problema, odstavila. Kakšna briljantna rešitev! Zelo spominja na tisto zgodbo o kmetu, ki je osla stradati učil...

Da danes govorim na tem shodu sem se odločil tudi zato, ker vlada ne pozna posledic finančnih rezov v univerze, noče videti, da odlični raziskovalci že odhajajo v tujino, da vse več sosednjih univerz vabi najboljše profesorje in študente k sebi, da se ustvarjalna atmosfera na univerzah pretvarja v depresivno, da obstaja nevarnost, da bomo izgubili tisto najboljše, kar še premoremo in se izgubili v sivini tretjerazrednih univerz. Da s tem Slovenija izgublja svoj razvojni potencial, ki ga žal res še ne znamo dovolj dobro izkoristiti v gospodarstvu, a je znanje vendar naš najpomembnejši potencial.

Na jasno zastavljeno vprašanje ali je vlada naredila analize negativnih posledic, je bil odgovor pristojnega ministra ne, ni jih naredila. To po domače pomeni, da je sprejela odločitve, ne da bi se vprašala, kaj bodo te odločitve povzročile. Ob tem pa se ne predsednik vlade, ne finančni minister, ki imata v rokah škarje in platno, sploh nočeta sestati z rektorji. Kako naj potem zaupam takšni vladi???

Pa rešitve obstajajo! Seveda ne takšne, kjer se jemlje tam, kjer je najpreprosteje in daje tja, kjer je bogastva že tako preveč. Torej ne tako, kot to v stripih Alana Forda počne Superhik! So države, ki so prepoznale univerze, svoje profesorje in študente kot rešitev problemov. Češki minister, pristojen za visoko šolstvo, je protestno odstopil, ko je vlada hotela varčevati pri univerzah in češka vlada si je premislila.
Ali še širše, skandinavske države visoko obdavčujejo bogate pa ti nikamor ne bežijo. In te vlade vlagajo v blaginjo svojih državljanov, ker zato države so, da skrbijo za blaginjo svojih državljanov. Zato je tudi ekonomija in vse, kar smo postavili in ustvarili.

Rešitve torej obstajajo. Vprašanje pa je, kako jih doseči. V nekem davnem času, ko je pohlep izrodil smisel cerkve, se je zgodila reformacija. V deželah, kjer je dosegla svoj cilj, so danes vrednote humanizma veliko bolj trdne in ljudje v teh deželah se ne pustijo kar tako prepričati v finančno krizo. Spomnimo se, kaj so z zadolženimi bankami naredili Islandci – zelo jasno so jim povedali, to niso naši dolgovi, kar imejte jih!

Očitno potrebujemo novo reformacijo. Reformacijo družbe in države! Takšno, ki bo temeljila na iskrenosti, radovednosti, ustvarjalnosti, svobodi duha, spoštovanju, sodelovanju in izmenjavi spoznanega, takšno, ki bo imela za cilj skrb za človeka in trajnostni razvoj, dvig ravni zavedanja, krepitev humanističnih vrednot, kulturo dialoga, kakovost bivanja in globalno pravičnost.


Ni komentarjev:

Objavite komentar