Peti jezdec apokalipse

Kot da kronski virus, potres, sneženje in politiki niso dovolj, nam naproti jaha peti jezdec Apokalipse, birokrat z obrazom nezaupanja in nejevere.

Naj razložim. Na naši univerzi, kot na mnogih drugih, smo zelo hitro preklopili na spletno komunikacijo. Z videokonferencami, virtualnimi učilnicami itd. imamo precej izkušenj, tistim, ki jih imajo manj, smo priskočili na pomoč, organizirana so bila ustrezna spletna okolja, navodila, forumi in skoraj "brezšivno" smo preklopili na študij na daljavo v novem režimu. Vendar to ne pomeni, da delo sedaj opravimo v istem času. Sploh ne, saj je potrebnih več priprav, več učenja novih orodij in prijemov, inovativnosti in večkanalne komunikacije. Pa ne le na univerzah, tudi na srednjih in osnovnih šolah je podobno in beremo lahko, da mnogi učitelji izgorevajo v svojih prizadevanjih, da bi pedagoški proces ohranil svoj tok.

Na Univerzi v Mariboru že doslej, že kar nekaj let, tudi učitelji izpolnjujemo mesečna poročila o prisotnosti na delovnem mestu. Akademski upor je seveda bil, a z birokratskimi mlini pač nima smisla češenj zobati in sčasoma smo se uklonili absordnemu izpolnjevanju nesrečnih časovnic, ki ne služijo ničemur in nikomur. (K sreči smo si to delo nekoliko avtomatizirali, ampak o tem raje ne govorimo preveč na glas :).

Sedaj, ko delamo od doma pa nas je doletel še en birokratski bonbon. MIZŠ nas je namreč 13.3. razveselilo z usmeritvijo, ki med drugim pravi "Javni uslužbenci opravljajo delo na domu v okviru delovnega časa, določenega z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 115/07, 122/07–popr., 28/16, 40/17 in 44/19), pri čemer pa o izrabi delovnega časa vodijo posebno evidenco. Javni uslužbenci morajo o opravljenem delu napisati tedensko poročilo in ga skupaj z evidenco delovnega časa posredovati na elektronski naslov neposredno nadrejenega vsak petek, najkasneje do 17.30 ure."

Že kar takoj se lahko vprašamo ali je glede na dopis MIZŠ zahteva za pisanje tedenskih poročil sploh utemeljena!? Če namreč natančneje preberemo, se sklicujejo na Uredbo o delovnem času v organih državne uprave, kamor pa univerze ne sodijo... zaenkrat... Ampak dobro, to so “tehnične podrobnosti”.

Dejstvo je, da sedaj naša univerza od nas zahteva, da razen že tako nesmiselnega poročila o mesečni prisotnosti na delovnem mestu, pišemo še tedensko evidenco o izrabi delovnega časa, pri čemer seveda obstajajo javno objavljeni urniki predavanj, seminarjev in vaj, ki se jih še vedno držimo, obstajajo raziskovalni projekti, za katere obstajajo jasne opredelitve nalog... in menda obstaja tudi nekaj, čemur pravimo akademska svoboda. Ampak ker smo tudi profesorji javni uslužbenci, naj zdaj k temu že tako povečanemu obsegu dela dodamo vsak teden izpolnjevanje še enega obrazca... ki ga seveda ne bo bral nihče. Ali pač?

In ker teh poročil nihče od tistih, ki jih od nas zahtevajo, ne bo bral, se postavi vprašanje, kaj je njihov namen. Nepremišljenost? Površnost? Discipliniranje javnih uslužbencev? Kakorkoli, očitno je, da se akademska svoboda zožuje in profesorji postajamo uradniki. Dogaja se nam počasno kuhanje žab.