Nagovor ob 38. dnevu Univerze v Mariboru
Spoštovani visoki gostje, spoštovana akademska skupnost,
Pravkar smo otvorili pomembno pridobitev naše univerze. Verjamem da bo v novi stavbi Medicinska fakulteta razvila kakovost poučevanja in raziskovanja, ki nam bo vsem za zgled. Naloga vodstva univerze pa je, da takšne pogoje za študij in delo zagotovi vsem fakultetam. Zato načrtujemo laboratorijski kompleks, ki je del projekta inovativnih odprtih tehnologij in bo še tesneje povezal med seboj fakultete in celotno univerzo s širšim gospodarskim, raziskovalnim in družbenim okoljem. V javni razpravi so smernice strategije razvoja Univerze v Mariboru, ki vsebujejo mnoge premišljene vzvode, sugestije evalvatorjev tako Evropske zveze univerz, kot NAKVIS, ki so nas obiskali v prvi polovici leta, izboljšave, ki so nastale kot posledica samoevalvacij in seveda predlogov vseh vas, drage kolegice in kolegi, ki vam je mar za razvoj univerze.
Vendar me razvoj naše univerze skrbi, saj je takšnih posameznikov malo. Več je tistih, ki se na vrsto povabil k aktivnejšemu sodelovanju preprosto ne odzivajo. Ki, kot rečemo, hodijo na univerzo v službo. Od 8 do 4... Če... In se odzovejo le takrat, ko se jim zazdi, da so ogrožene njihove pravice. Pa še to brez razmisleka o daljnosežnejših učinkih, brez argumentirane razprave o predlogih, ki jim nasprotujejo, brez vizije. Vidite, to me skrbi.
Kje so vzroki za takšno egocentrično perspektivo? Od članov akademske skupnosti bi vendar smeli pričakovati širše obzorje, globlji vpogled, več interesa za skupnost, skupne cilje, strategijo univerze, dobrobit študentov in celotne akademske skupnosti.
Mislim, da je razlog v globokem nezaupanju. Ne zaupamo ciljem (»tega mi itak ne moremo doseči«), ne zaupamo načrtom (»to so itak samo neke formalnosti«), ne zaupamo ljudem (»saj ne zmorejo«), še najmanj pa vodstvu (»zagotovo imajo nekaj za bregom«). Ne zaupamo sami sebi! Seveda ne zagovarjam slepega zaupanja, zagovarjam pa zdravo zaupanje in kritično pozornost. Brez tega ne more biti sodelovanja, brez sodelovanja pa se v glavnem vrtimo v krogu, ker enkrat prevaga ena ideja, en interes, drugič drugi.
Morda smo tudi preveliki idealisti. Slišal sem že pripombe na svoj račun, češ, pričakovali smo več. In ko vprašam kaj je to več, pravzaprav ne dobim konkretnega odgovora. Pač več. Toda dosegli smo vendar veliko! Če sami svojim polletnim in letnim poročilom ne verjamemo pa lahko verjamemo evalvatorjem, tako EUA kot NAKVIS, ki so pohvalili marsikateri dosežek naše univerze, fakultet, in posameznikov, tudi sodobne in smele poglede na prihodnji razvoj univerze.
Kaj bi šele dosegli, če bi si zaupali! Ali pa če že to ne, se vsaj aktivirali, povedali, kaj nas žuli in predlagali spremembe. In tako smo v pogosto paradoksalnem položaju, ko bi in hkrati ne bi. Tako kot je ni prav, drugače pa tudi ne. Lep primer so nova Merila za vrednotenje dela. Vemo, da obstoječa ne spodbujajo drugega, kot kopičenje kontaktnih pedagoških ur, vemo, da ustvarjajo nepravičnosti, ko ima npr. učitelj z osmimi urami predavanj, brez vidnih raziskovalnih rezultatov, ki je na univerzi morda vsega 20, 30 ur na teden, višjo plačo kot tisti s šestimi urami, vendar z več predmeti, več študenti, diplomami, boljšim raziskovalnim opusom, ki ga bomo srečali v laboratoriju, na hodniku, v kabinetu ali v pogovoru s študenti tako ob devetih zjutraj, kot ob sedmih zvečer.
Pa teh drugih sploh ni tako malo. To so tisti mentorji študentskih ekip, ki se na Imagine cup uvrstijo v sam svetovni vrh, tisti, ki ne gledajo na uro, ko so v raziskovalnem zanosu – in prav te kolegice in kolege svetovna znanost ceni, njihove objave pa najdemo tudi v najuglednejših znanstvenih revijah. Vendar mi tega dela ne nagradimo, ker je pri nas plača odvisna samo od kontaktnih ur.
In drug primer, množica študijskih programov, ki smo jih v preteklosti nepremišljeno ustvarjali, na kar so nas opozorili tudi evalvatorji. Programe moramo ponovno premisliti, se vprašati, kakšni naj bodo profili diplomantov, kakšno znanje in spretnosti bomo študentom ponudili, da bodo inovativni, da bodo znali sodelovati v interdisciplinarnih timih in ustvarjalno uporabiti svoja znanja, da si bodo znali ustvariti delo, če jim ga drugi ne bodo ponudili ali če bodo imeli ambiciozno podjetniško idejo. Programe moramo prevetriti in odpraviti podvajanja, ki nas ovirajo, razredčiti programe, da bodo lahko tisti najboljši polno zaživeli. Vendar inercija nezaupanja in ozkih interesov blokira celo razpravo o takšnih predlogih, kot se je zgodilo nedavno na Upravnem odboru naše univerze.
Takšne anomalije hromijo razvoj univerze. Zato upam, da se vsi strinjamo, da je treba vzorce, ki jih generirajo, spremeniti. Zato so na primer nova Merila za vrednotenje dela tako pomembna in zato jim posvečam toliko pozornosti. Razumem sicer sindikate, da se oklepajo zakonodaje, da bi iz nje izvlekli čim več varnosti za zaposlene. Oklepajo se jih kot prestrašen mornar pomola. Res, ladje so najbolj varne, če so dobro privezane v pristanišču, vendar niso narejene za to! (prosto po Williamu G.T. Sheddu).
Smisel univerze je iskanje novega, zato univerza mora razpeti jadra. Hkrati za svoja raziskovalna potovanja potrebuje dober veter, sredstva. In če naj raziskuje tudi še povsem neznane nove kraje, od univerze ne moremo pričakovati, da bo trgovska ladja. Univerza je raziskovalna ladja, s študenti, profesorji in strokovnimi sodelavci na krovu in s cilji, ki pogosto niso predvidljivi. Seveda je dolžnost univerze zagotavljati tudi uporabna znanja svojih diplomantov in rezultate raziskav, ki jih lahko gospodarstvo uporabi takoj. Toda brez temeljnega raziskovanja ne bi bilo najodmevnejših tehnoloških prebojev. Interneta ne bi bilo brez računalnikov in računalniki so skoraj brez izjeme zasnovani na Boolovi algebri, ki je ne bi bilo, če se matematik in filozof George Bool ne bi, kot bi mnogi rekli danes, nekoristno igral z dvojiško aritmetiko. Ni vse nekoristno, za kar ta trenutek ne vidimo uporabe. Če bi vedeli, kaj smo počeli, temu ne bi mogli reči raziskovanje, je nekoč dejal Einstein, in s temi besedami lepo ponazoril tudi osnovni smisel univerze. Takšne, o kakršni govori tudi Magna charta universitatum, ki prav te dni praznuje 25 let.
Zato je tako pomembno, da država in državljani razumejo, da univerze ne smejo postati profitne ustanove, da niso fabrike specializiranih diplomantov in da je znanje, tisto, ki nastaja v iskrivih, inovativnih akademskih glavah, lahko uporabno morda šele čez 50 let. Ali pa nikoli. In da je zelo pomembno, da to znanje nastaja v povezanem, ustvarjalnem okolju, kjer mora biti iskrenje idej vsakdanji pojav. In da se skozi ta proces mladi bogatijo tudi z vrednotami. Sodelovanja, delitve, razumevanja, pomoči, altruizma, odgovornosti. Takšna univerza plemeniti družbo, takšna univerza je dragocenost države, takšna univerza bo cenjena. Globoko verjamem, da smo sposobni takšno univerzo polno uresničiti, da je Univerza v Mariboru sposobna postati globalno prepoznaven inovacijski ekosistem, v katerem bomo študenti in zaposleni z radostjo ustvarjali!
Vivat academia!
Pravkar smo otvorili pomembno pridobitev naše univerze. Verjamem da bo v novi stavbi Medicinska fakulteta razvila kakovost poučevanja in raziskovanja, ki nam bo vsem za zgled. Naloga vodstva univerze pa je, da takšne pogoje za študij in delo zagotovi vsem fakultetam. Zato načrtujemo laboratorijski kompleks, ki je del projekta inovativnih odprtih tehnologij in bo še tesneje povezal med seboj fakultete in celotno univerzo s širšim gospodarskim, raziskovalnim in družbenim okoljem. V javni razpravi so smernice strategije razvoja Univerze v Mariboru, ki vsebujejo mnoge premišljene vzvode, sugestije evalvatorjev tako Evropske zveze univerz, kot NAKVIS, ki so nas obiskali v prvi polovici leta, izboljšave, ki so nastale kot posledica samoevalvacij in seveda predlogov vseh vas, drage kolegice in kolegi, ki vam je mar za razvoj univerze.
Vendar me razvoj naše univerze skrbi, saj je takšnih posameznikov malo. Več je tistih, ki se na vrsto povabil k aktivnejšemu sodelovanju preprosto ne odzivajo. Ki, kot rečemo, hodijo na univerzo v službo. Od 8 do 4... Če... In se odzovejo le takrat, ko se jim zazdi, da so ogrožene njihove pravice. Pa še to brez razmisleka o daljnosežnejših učinkih, brez argumentirane razprave o predlogih, ki jim nasprotujejo, brez vizije. Vidite, to me skrbi.
Kje so vzroki za takšno egocentrično perspektivo? Od članov akademske skupnosti bi vendar smeli pričakovati širše obzorje, globlji vpogled, več interesa za skupnost, skupne cilje, strategijo univerze, dobrobit študentov in celotne akademske skupnosti.
Mislim, da je razlog v globokem nezaupanju. Ne zaupamo ciljem (»tega mi itak ne moremo doseči«), ne zaupamo načrtom (»to so itak samo neke formalnosti«), ne zaupamo ljudem (»saj ne zmorejo«), še najmanj pa vodstvu (»zagotovo imajo nekaj za bregom«). Ne zaupamo sami sebi! Seveda ne zagovarjam slepega zaupanja, zagovarjam pa zdravo zaupanje in kritično pozornost. Brez tega ne more biti sodelovanja, brez sodelovanja pa se v glavnem vrtimo v krogu, ker enkrat prevaga ena ideja, en interes, drugič drugi.
Morda smo tudi preveliki idealisti. Slišal sem že pripombe na svoj račun, češ, pričakovali smo več. In ko vprašam kaj je to več, pravzaprav ne dobim konkretnega odgovora. Pač več. Toda dosegli smo vendar veliko! Če sami svojim polletnim in letnim poročilom ne verjamemo pa lahko verjamemo evalvatorjem, tako EUA kot NAKVIS, ki so pohvalili marsikateri dosežek naše univerze, fakultet, in posameznikov, tudi sodobne in smele poglede na prihodnji razvoj univerze.
Kaj bi šele dosegli, če bi si zaupali! Ali pa če že to ne, se vsaj aktivirali, povedali, kaj nas žuli in predlagali spremembe. In tako smo v pogosto paradoksalnem položaju, ko bi in hkrati ne bi. Tako kot je ni prav, drugače pa tudi ne. Lep primer so nova Merila za vrednotenje dela. Vemo, da obstoječa ne spodbujajo drugega, kot kopičenje kontaktnih pedagoških ur, vemo, da ustvarjajo nepravičnosti, ko ima npr. učitelj z osmimi urami predavanj, brez vidnih raziskovalnih rezultatov, ki je na univerzi morda vsega 20, 30 ur na teden, višjo plačo kot tisti s šestimi urami, vendar z več predmeti, več študenti, diplomami, boljšim raziskovalnim opusom, ki ga bomo srečali v laboratoriju, na hodniku, v kabinetu ali v pogovoru s študenti tako ob devetih zjutraj, kot ob sedmih zvečer.
Pa teh drugih sploh ni tako malo. To so tisti mentorji študentskih ekip, ki se na Imagine cup uvrstijo v sam svetovni vrh, tisti, ki ne gledajo na uro, ko so v raziskovalnem zanosu – in prav te kolegice in kolege svetovna znanost ceni, njihove objave pa najdemo tudi v najuglednejših znanstvenih revijah. Vendar mi tega dela ne nagradimo, ker je pri nas plača odvisna samo od kontaktnih ur.
In drug primer, množica študijskih programov, ki smo jih v preteklosti nepremišljeno ustvarjali, na kar so nas opozorili tudi evalvatorji. Programe moramo ponovno premisliti, se vprašati, kakšni naj bodo profili diplomantov, kakšno znanje in spretnosti bomo študentom ponudili, da bodo inovativni, da bodo znali sodelovati v interdisciplinarnih timih in ustvarjalno uporabiti svoja znanja, da si bodo znali ustvariti delo, če jim ga drugi ne bodo ponudili ali če bodo imeli ambiciozno podjetniško idejo. Programe moramo prevetriti in odpraviti podvajanja, ki nas ovirajo, razredčiti programe, da bodo lahko tisti najboljši polno zaživeli. Vendar inercija nezaupanja in ozkih interesov blokira celo razpravo o takšnih predlogih, kot se je zgodilo nedavno na Upravnem odboru naše univerze.
Takšne anomalije hromijo razvoj univerze. Zato upam, da se vsi strinjamo, da je treba vzorce, ki jih generirajo, spremeniti. Zato so na primer nova Merila za vrednotenje dela tako pomembna in zato jim posvečam toliko pozornosti. Razumem sicer sindikate, da se oklepajo zakonodaje, da bi iz nje izvlekli čim več varnosti za zaposlene. Oklepajo se jih kot prestrašen mornar pomola. Res, ladje so najbolj varne, če so dobro privezane v pristanišču, vendar niso narejene za to! (prosto po Williamu G.T. Sheddu).
Smisel univerze je iskanje novega, zato univerza mora razpeti jadra. Hkrati za svoja raziskovalna potovanja potrebuje dober veter, sredstva. In če naj raziskuje tudi še povsem neznane nove kraje, od univerze ne moremo pričakovati, da bo trgovska ladja. Univerza je raziskovalna ladja, s študenti, profesorji in strokovnimi sodelavci na krovu in s cilji, ki pogosto niso predvidljivi. Seveda je dolžnost univerze zagotavljati tudi uporabna znanja svojih diplomantov in rezultate raziskav, ki jih lahko gospodarstvo uporabi takoj. Toda brez temeljnega raziskovanja ne bi bilo najodmevnejših tehnoloških prebojev. Interneta ne bi bilo brez računalnikov in računalniki so skoraj brez izjeme zasnovani na Boolovi algebri, ki je ne bi bilo, če se matematik in filozof George Bool ne bi, kot bi mnogi rekli danes, nekoristno igral z dvojiško aritmetiko. Ni vse nekoristno, za kar ta trenutek ne vidimo uporabe. Če bi vedeli, kaj smo počeli, temu ne bi mogli reči raziskovanje, je nekoč dejal Einstein, in s temi besedami lepo ponazoril tudi osnovni smisel univerze. Takšne, o kakršni govori tudi Magna charta universitatum, ki prav te dni praznuje 25 let.
Zato je tako pomembno, da država in državljani razumejo, da univerze ne smejo postati profitne ustanove, da niso fabrike specializiranih diplomantov in da je znanje, tisto, ki nastaja v iskrivih, inovativnih akademskih glavah, lahko uporabno morda šele čez 50 let. Ali pa nikoli. In da je zelo pomembno, da to znanje nastaja v povezanem, ustvarjalnem okolju, kjer mora biti iskrenje idej vsakdanji pojav. In da se skozi ta proces mladi bogatijo tudi z vrednotami. Sodelovanja, delitve, razumevanja, pomoči, altruizma, odgovornosti. Takšna univerza plemeniti družbo, takšna univerza je dragocenost države, takšna univerza bo cenjena. Globoko verjamem, da smo sposobni takšno univerzo polno uresničiti, da je Univerza v Mariboru sposobna postati globalno prepoznaven inovacijski ekosistem, v katerem bomo študenti in zaposleni z radostjo ustvarjali!
Vivat academia!
Komentarji
Objavite komentar