UM.si [mind.youare]

Torej prav, stavkamo! Za enako plačilo za primerljivo delo. Za pravičnejše nagrajevanje. Za višje plače. Predvsem bi bilo NAJPREJ prav, dvigniti tiste najnižje na raven, ko lahko človek, ki dela, s plačilom za svoje delo tudi dostojno živi. Potem pa s(m)o tu še tisti v višjih plačnih razredih, ki nas je mobiliziral predvsem neenakopraven odnos vlade do zaposlenih v javnem sektorju. Seveda imam v mislih porušitev razmerij zaradi dviga plač zdravnikov. Še posebej pa me je pogrel aroganten odnos predsednika Fidesa do... hja, do vse nas ostalih, ki smo tu neki nebodigatreba javni delavci. In mi, raja, bi se radi primerjali z zdravniki!? “Ne vem, kako se bodo z zdravniki primerjali visokošolski profesorji s svojimi delovnimi obvezami od tri do devet delovnih ur na teden” je izjavil gospod Kuštrin (Delo, 22.1.2018) in s to svojo izjavo pač še enkrat dokazal svoje prepričanje o večvrednosti zdravnikov in o popolnem nepoznavanju dela visokošolskih profesorjev. Prav imelo me je, da bi poiskal

Verjetno nihče ne ve, koliko okroglih miz, člankov in prepirov je bilo v minevajočem letu o tem ali naj zakon univerzam dovoli izvajanje programov v tujem jeziku ali je to prehuda nevarnost za obstoj našega majhnega (po številu prebivalcev, ki ga govorimo) in hkrati velikega jezika (po svoji izraznosti, pestrosti, izjemnih in bogatih delih). Ne bom se opredeljeval za ali proti tem in onim argumentom, tudi na nobeno stran se ne bom postavljal, saj so na obeh tako smiselni kot nesmiselni argumenti. Pravzaprav jih niti našteval ne bom. Namesto tega bom predstavil tretjo možnost. Ne prvič. Na skoraj vsakem posvetu, okrogli mizi (ali prepiru) sem namreč izpostavil hiter razvoj strojnega prevajanja in veliko verjetnost, da bodo programi za prevajanje v desetih letih že tako razviti, da sprotno prevajanje iz enega jezika v drugega ne bo nobena težava in bomo lahko pisali in predavali v svojem jeziku, ne da bi nas moralo skrbeti ali nas bodo študenti ali kolegi, ki ne poznajo našega jezika,

V svojem volilnem programu 2015-2019 sem povedal, kaj je bilo dobrega narejenega v rektorskem mandatu 2011-2015, v blogu Zloraba anonimnosti in odprte akademske komunikacije prikazal, kako deluje lažna propaganda na UM in v Zmotil sem se svoj pogled na dogajanja okrog volitev rektorja 2015. Med drugim sem zapisal, da sem se zmotil glede učinka anonimnega portala uni-novice.org, kar se je povsem jasno pokazalo na eni izmed fakultet. Postavljala so se namreč vprašanja iz prav tega portala. In seveda sem na vprašanja odgovoril in, zanimivo, prav na tej fakulteti prejel največ glasov od vseh kandidatov. Ali bi bilo torej prav, da bi od vsega začetka skrbno spremljal “novice” na anonimnem portalu in dosledno odgovarjal nanje, čeprav je bil očitno glavni namen moja diskreditacija? Če bi hotel biti za vsako ceno ponovno izvoljen, morda, saj je precejšen del akademske skupnosti verjel “dokazom”. Vendar bi s tem uni-novicam dal težo, legitimnost. Pristal bi na legitimnost anonimnosti av

(Objavljeno v Večeru 1.8.2015 v rubriki Pogledi) Nekaj dni nazaj je nacionalni radio s seje Vlade poročal o odpravljanju nekaterih varčevalnih ukrepov. Med drugim, da se dvig plač v javnem sektorju ne bo zgodil, saj naj bi se to poznalo le pri najvišjih plačah, kar bi med drugim pomenilo, da bi "univerzitetni profesorji in supervizorski zaslužkarji dobili 200 evrov večjo plačo". Kakšna asociacija se vam ob tem utrne? Če upoštevamo, da gre za nacionalni radio, ki naj bi bil po definiciji verodostojen, takšna izjava jasno zrcali nacionalno dojemanje univerzitetnih profesorjev: vsi s(m)o supervizorski zaslužkarji. Dodajmo k temu še druge podobne “novice” in novice in ne more nas več presenetiti javna podoba Univerze. Zaradi nekaterih posameznikov, ki univerzitetno okolje izrabljajo za sebične namene, in zaradi nacionalnega posploševanja, je ta slika vse bolj umazana. Upravičeno? Je teh posameznikov, anomalij, le nekaj ali je to splošen pojav? Koliko slika v javnosti odstopa

Svoj zadnji pogled na rektorske volitve na naši univerzi sem strnil v članku Zmotil sem se, ki je bil objavljen v Večeru 24.3., zaradi doslednosti in kot izhodišče tega pisanja pa sem ga pravkar dodal tudi med svoje bloge. Zaključil sem z besedami, da se bo morala univerzitetna skupnost bolj potruditi pri prepoznavanju resnice in graditi na že zgrajenem, če naj Univerza polno razvija svoje potenciale in v tem duhu zaželel novoizvoljenemu rektorju in Univerzi v Mariboru veliko akademske modrosti in vse dobro! Vendar »nekaterim« (točneje, tistim, ki želijo iz ozadja usmerjati univerzo za svojo korist) očitno ni všeč, da se sedanji in novoizvoljeni rektor pogovarjata in da novoizvoljeni rektor poskušata ohraniti, kar je bilo dobrega narejenega, in nadaljevati aktivnosti, ki so v teku in jih je potrebno izpeljati za dobrobit univerze. Kako naj si sicer razlagamo »razburjenje«, ki se je pojavilo od kdove kje in je dejansko le vihar v kozarcu vode? V mislih imam spremembe Stat

(Ta prispevek je bil objavljen v Večeru 24.3., sem pa ga dodajam zaradi doslednosti... in kot navezavo na naslednji blog, saj bo očitno še treba pojasnjevati kaj je res in kaj ni.) Vprašanje ni, kaj smo dosegli, vprašanje je, kaj smo se naučili. Človek je v mojih očeh predvsem duhovno bitje, saj ima v razvoju zavesti, v spoznavanju, neomejeno možnost rasti. Materijalno pa je omejeno in njegovo razporejanje naj bi predvsem omogočalo uravnoteženo zadovoljevanje potreb. Bi naj, a ni tako. V današnjem svetu že kar ljubkovalno govorimo o donosih, dobičkih, izplenu. Toda sebe ne vidim kot plenilca, plen me ne zanima. In nihče ne bi smel Univerze razumeti kot plen! Volitve rektorja so za univerzo pomemben preizkus. Akademska skupnost se odloči, v katero smer se bo univerza razvijala, in ali se sploh bo razvijala ali pa v razvoj ne verjame več in ji je bistvena predvsem potešitev osebnih želja. Volilna dogajanja so bila tudi zame velik preizkus. In presenečenje. Preizkus iz več razlogov. K