Spremembe so nujne! Toda kje začeti?
Pred nekaj manj kot 3.5 miljardami let, nekaj sto milijonov let potem, ko so se na Zemlji pojavile prve preproste celice, se je evolucija znašla v krizi. Enocelična bitja so bila v celoti odvisna od kemičnih virov energije v njihovi neposredni bližini, ti viri pa so bili precej negotovi in s stabilizacijo Zemljine skorje tudi vse redkejši. Nekaj takšnih virov obstaja še danes, a so precej redki. Na primer črni in beli kadilci (white smokers and black smokers), visoki dimniki globoko pod morsko gladino, ki bruhajo vročo vodo pomešano z minerali in so hrana za kemosintezne bakterije.
Verjamem, da je bila kriza, v kateri so se znašle bakterije zaradi neugodnih razmer, povod za inovacijo, ki je sprožila oksidacijo Zemljine atmosfere in s tem evolucijo kompleksnega življenja na Zemlji, kakršno poznamo danes. V mislih imam seveda fotosintezo, čudovit proces, ki so ga izumile bakterije pred dobrimi tremi miljardami let za pridobivanje hrane s pomočjo povsod razpoložljivih virov. Očitno je bila inovacija odlična, saj je tudi danes življenje na Zemlji skoraj v celoti odvisno od fotosinteze. (Pravzaprav je še sreča, da je ni nihče patentiral.) Nanjo se navezujejo kompleksnejši organizmi, ki so skozi proces dihanja ustvarili ravnotežje življenja na našem planetu.
Zakaj danes, ob 37. obletnici ustanovitve Univerze v Mariboru, govorim o fotosintezi? Ker sem prepričan, da nas tudi iz današnje krize lahko reši le inovacija, ki bo zagotovila trajnostne vire za zagotavljanje našega poslanstva – za raziskovanje in izobraževanje. In še iz enega razloga, ker sem prepričan, da je Univerza najboljši prostor za nastajanje inovacij.
Kakšna naj bo ta inovacija? Prvi, zelo preprost razmislek je lahko tak: če je virov (predvsem finančnih) premalo za to, kar počnemo, kaj je potem tisto, za kar je virov dovolj? Drugo vprašanje je seveda tudi to, kje in kako dobiti dodatne vire, a v to vprašanje se danes ne bom spuščal, saj odgovore kar dobro poznamo. Se pa moramo vprašati, kako se notranje transformirati, da bomo postali boljša, finančno stabilnejša univerza. Na vprašanje, kakšni želimo postati, smo si odgovorili, ko smo skupaj oblikovali vizijo naše univerze. Tako je Senat konec letošnjega maja potrdil formulacijo, da bo Univerza v Mariboru globalno prepoznaven inovacijski ekosistem, v katerem bodo zaposleni in študenti z radostjo ustvarjali.
Podrobneje smo iskali odgovore na vprašanje stanja, ciljev in strategij za njihovo uresničenje na dvodnevnem strateškem kolegiju dekanov minuli teden. Nekaj pomembnih smernic je postalo povsem jasnih – ponudbo študijskih programov je potrebno prilagoditi potrebam okolja, še posebej gospodarstva, optimirati strukturo programov, jih bolje modularizirati in povezati z raziskovalnim delom ter prilagoditi finančnim in kadrovskim okvirom, potrebujemo tudi stimulativnejši in pravičnejši sistem nagrajevanja dela, za kar je nujen izstop iz sistema javnih uslužbencev, pretočnejši sistem kadrovanja in navezavo habilitacij na čim bolj odprte razpise na delovna mesta. Pravzaprav se je pokazalo dobro pokrivanje z že lansko leto zastavljenim sistemom razvojnih vzvodov naše univerze. Le glede prihodnje strukture in števila fakultet si nismo bili povsem edini.
Še ena odločitev je zelo pomembna. Ohraniti moramo standard “šestih ur” – ne glede na spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki daje rektorju glede tega standarda odprte možnosti. Še več – cilj nam mora biti, da bomo programe optimirali tako, da nihče ne bo pedagoško nadobremenjen. Le tako bomo imeli dovolj časa za kakovostno raziskovanje pa tudi za kakovostne priprave na svoje predmete in odgovorno skrb za znanje svojih študentov. Priznam, da je tukaj še veliko rezerv za kvalitetno rast naše univerze, ki je v preteklih letih razširila kvantiteto svojih pedagoških dejavnosti precej čez meje zmogljivosti.
Sicer pa dobre rešitve zahtevajo svoj čas, zato je tudi nesmiselno pričakovati od univerze, da bo varčevala kar vsevprek in se od danes na jutri skrčila za 8M€ - toliko namreč znaša razlika med letošnjimi celotnimi planiranimi prihodki za izobraževalno in znanstveno raziskovalno dejavnost, in sredstvi, ki naj bi jih glede na varčevalne ukrepe letos prejeli. Varčevanje za vsako ceno nas lahko pripelje le v še bolj nezavidljiv položaj. Vsi pa si želimo ravno obratno – položaj naše univerze in naše države izboljšati.
Seveda je pri tem treba upoštevati tudi pričakovanja okolja, družbe, države, ki bo morala odgovoriti na vprašanje, zakaj potrebuje univerze. Niti malo si ne želimo biti videni kot zajedalci javnih financ. Univerzo razumemo kot motor razvoja družbe in kot takšni želimo biti tudi prepoznani in cenjeni. Ali nas tako vidi tudi država oziroma vlada, ki jo vodi? Glede na varčevalne ukrepe v visokem šolstvu in znanosti očitno ne. Očitno tudi ne razlikuje svojih obveznosti do javnega in do zasebnega visokega šolstva. Ni naključje, da si je država zavezo za financiranje univerz zapisala v ustavo. Ne ustava in prav noben zakon pa države ne zavezuje, da financira zasebno visoko šolstvo. Zakaj potem to na vsak način počne? Sploh sedaj, v času krize? Ali ne prisega še posebej ta vlada na nevmešavanje države v zasebno podjetništvo?
A pustimo politiko… pustimo tisto, na kar kot univerza ne moremo vplivati in ostanimo pri vprašanju kaj bi lahko bila naša “fotosinteza”, naš kvantni skok iz krize. Kako ustvariti trajnostno simbiozo z našim okoljem? Če bolje pogledamo proces fotosinteze, lahko vidimo, da ga sestavlja množica kompleksnih procesov, od katerih je v bistvu vsak inovacija zase. In te so se postopoma razvijale v vse kompleksnejše. Zato tudi verjamem, da rešitev ni megalomanska, prava pot je spodbujanje mnogih majhnih ustvarjalnih isker, ki nastajajo na univerzi. In preraščajo v širši vzorec, v ustvarjalno univerzitetno atmosfero. Kar je navsezadnje povsem v skladu s poslanstvom in vizijo naše univerze. In prav v ta namen smo oblikovali RAZ:UM – Raziskovalno umetniško okolje Univerze v Mariboru, most med Univerzo in njenim okoljem, ki spodbuja ustvarjalnost vseh in vsakogar v okolju univerze. Nekaj zelo dobrih rezultatov že imamo: Out of the box seminarji so doživeli pravi razcvet, Out of the box konferenca pa je sploh prevetrila tako univerzo kot mesto, in še veliko je projektov v okviru EPK, pravkar pa je v teku poletna šola “Od ideje do inovacije”. Smo na pravi poti. Raz(:)um je naša fotozinteza!
Verjamem, da je bila kriza, v kateri so se znašle bakterije zaradi neugodnih razmer, povod za inovacijo, ki je sprožila oksidacijo Zemljine atmosfere in s tem evolucijo kompleksnega življenja na Zemlji, kakršno poznamo danes. V mislih imam seveda fotosintezo, čudovit proces, ki so ga izumile bakterije pred dobrimi tremi miljardami let za pridobivanje hrane s pomočjo povsod razpoložljivih virov. Očitno je bila inovacija odlična, saj je tudi danes življenje na Zemlji skoraj v celoti odvisno od fotosinteze. (Pravzaprav je še sreča, da je ni nihče patentiral.) Nanjo se navezujejo kompleksnejši organizmi, ki so skozi proces dihanja ustvarili ravnotežje življenja na našem planetu.
Zakaj danes, ob 37. obletnici ustanovitve Univerze v Mariboru, govorim o fotosintezi? Ker sem prepričan, da nas tudi iz današnje krize lahko reši le inovacija, ki bo zagotovila trajnostne vire za zagotavljanje našega poslanstva – za raziskovanje in izobraževanje. In še iz enega razloga, ker sem prepričan, da je Univerza najboljši prostor za nastajanje inovacij.
Kakšna naj bo ta inovacija? Prvi, zelo preprost razmislek je lahko tak: če je virov (predvsem finančnih) premalo za to, kar počnemo, kaj je potem tisto, za kar je virov dovolj? Drugo vprašanje je seveda tudi to, kje in kako dobiti dodatne vire, a v to vprašanje se danes ne bom spuščal, saj odgovore kar dobro poznamo. Se pa moramo vprašati, kako se notranje transformirati, da bomo postali boljša, finančno stabilnejša univerza. Na vprašanje, kakšni želimo postati, smo si odgovorili, ko smo skupaj oblikovali vizijo naše univerze. Tako je Senat konec letošnjega maja potrdil formulacijo, da bo Univerza v Mariboru globalno prepoznaven inovacijski ekosistem, v katerem bodo zaposleni in študenti z radostjo ustvarjali.
Podrobneje smo iskali odgovore na vprašanje stanja, ciljev in strategij za njihovo uresničenje na dvodnevnem strateškem kolegiju dekanov minuli teden. Nekaj pomembnih smernic je postalo povsem jasnih – ponudbo študijskih programov je potrebno prilagoditi potrebam okolja, še posebej gospodarstva, optimirati strukturo programov, jih bolje modularizirati in povezati z raziskovalnim delom ter prilagoditi finančnim in kadrovskim okvirom, potrebujemo tudi stimulativnejši in pravičnejši sistem nagrajevanja dela, za kar je nujen izstop iz sistema javnih uslužbencev, pretočnejši sistem kadrovanja in navezavo habilitacij na čim bolj odprte razpise na delovna mesta. Pravzaprav se je pokazalo dobro pokrivanje z že lansko leto zastavljenim sistemom razvojnih vzvodov naše univerze. Le glede prihodnje strukture in števila fakultet si nismo bili povsem edini.
Še ena odločitev je zelo pomembna. Ohraniti moramo standard “šestih ur” – ne glede na spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki daje rektorju glede tega standarda odprte možnosti. Še več – cilj nam mora biti, da bomo programe optimirali tako, da nihče ne bo pedagoško nadobremenjen. Le tako bomo imeli dovolj časa za kakovostno raziskovanje pa tudi za kakovostne priprave na svoje predmete in odgovorno skrb za znanje svojih študentov. Priznam, da je tukaj še veliko rezerv za kvalitetno rast naše univerze, ki je v preteklih letih razširila kvantiteto svojih pedagoških dejavnosti precej čez meje zmogljivosti.
Sicer pa dobre rešitve zahtevajo svoj čas, zato je tudi nesmiselno pričakovati od univerze, da bo varčevala kar vsevprek in se od danes na jutri skrčila za 8M€ - toliko namreč znaša razlika med letošnjimi celotnimi planiranimi prihodki za izobraževalno in znanstveno raziskovalno dejavnost, in sredstvi, ki naj bi jih glede na varčevalne ukrepe letos prejeli. Varčevanje za vsako ceno nas lahko pripelje le v še bolj nezavidljiv položaj. Vsi pa si želimo ravno obratno – položaj naše univerze in naše države izboljšati.
Seveda je pri tem treba upoštevati tudi pričakovanja okolja, družbe, države, ki bo morala odgovoriti na vprašanje, zakaj potrebuje univerze. Niti malo si ne želimo biti videni kot zajedalci javnih financ. Univerzo razumemo kot motor razvoja družbe in kot takšni želimo biti tudi prepoznani in cenjeni. Ali nas tako vidi tudi država oziroma vlada, ki jo vodi? Glede na varčevalne ukrepe v visokem šolstvu in znanosti očitno ne. Očitno tudi ne razlikuje svojih obveznosti do javnega in do zasebnega visokega šolstva. Ni naključje, da si je država zavezo za financiranje univerz zapisala v ustavo. Ne ustava in prav noben zakon pa države ne zavezuje, da financira zasebno visoko šolstvo. Zakaj potem to na vsak način počne? Sploh sedaj, v času krize? Ali ne prisega še posebej ta vlada na nevmešavanje države v zasebno podjetništvo?
A pustimo politiko… pustimo tisto, na kar kot univerza ne moremo vplivati in ostanimo pri vprašanju kaj bi lahko bila naša “fotosinteza”, naš kvantni skok iz krize. Kako ustvariti trajnostno simbiozo z našim okoljem? Če bolje pogledamo proces fotosinteze, lahko vidimo, da ga sestavlja množica kompleksnih procesov, od katerih je v bistvu vsak inovacija zase. In te so se postopoma razvijale v vse kompleksnejše. Zato tudi verjamem, da rešitev ni megalomanska, prava pot je spodbujanje mnogih majhnih ustvarjalnih isker, ki nastajajo na univerzi. In preraščajo v širši vzorec, v ustvarjalno univerzitetno atmosfero. Kar je navsezadnje povsem v skladu s poslanstvom in vizijo naše univerze. In prav v ta namen smo oblikovali RAZ:UM – Raziskovalno umetniško okolje Univerze v Mariboru, most med Univerzo in njenim okoljem, ki spodbuja ustvarjalnost vseh in vsakogar v okolju univerze. Nekaj zelo dobrih rezultatov že imamo: Out of the box seminarji so doživeli pravi razcvet, Out of the box konferenca pa je sploh prevetrila tako univerzo kot mesto, in še veliko je projektov v okviru EPK, pravkar pa je v teku poletna šola “Od ideje do inovacije”. Smo na pravi poti. Raz(:)um je naša fotozinteza!
(Ob Dnevu Univerze v Mariboru, 18.9.2012)
Komentarji
Objavite komentar